Če odštejemo izbore, je Kosem Tauferjeva enajsta pesniška zbirka. Natančneje: novih je večina pesmi, petinpetdeset v petih razdelkih, osemintrideset (v zadnjih treh razdelkih) pa je že bilo objavljenih v prejšnjih zbirkah. Kaj jih druži, zakaj so skupaj? Navzven je to zagotovo vsakršna kratka forma: kitična, verzna, sintaktična - forma, ki se večinoma prekriva z modernističnim redukcionizmom, s katerim je ta iz jezika izvabljal večpomenskost. Taufer je seveda pesnik visokega modernizma in pravzaprav - to je danes že mogoče reči - najvztrajnejši in najtemeljitejši preiskovalec semantičnih potencialov »navadnega«, nepoetičnega jezika. Ekspert z najdaljšim stažem. Nekatere pesmi v tej zbirki kot da sledijo formi haikuja, toda takšen je površni pogled. Zelo dobro vemo, kaj je imel Taufer v mislih, ko je (na predstavitvi) dejal, da ne verjame, da bi evropski pesnik lahko v resnici napisal dober haiku (dodajmo: slovenska manija okrog pisanja haikujev pač ni veliko več kot klubsko gojenje kulta).