v svojih javnih izjavah o odlikovanjih voditeljem akcije Sever – dr. Tomažu Času, Tomažu Ertlu in Leopoldu Jesenku – sem večkrat omenil, da sem se za ta odlikovanja odločil po temeljitem premisleku. Ta premislek izhaja iz temeljnega spoznanja o pomenu varnosti tako za človekove pravice kot tudi za uvedbo demokracije. V politični teoriji je to že dolgo znano – omenim naj le misli sodobnega ameriškega teoretika demokracije, Roberta Dahla, ki je v svojih delih velikokrat pojasnil, da so v procesu demokratične preobrazbe sicer vse človekove pravice pomembne, niso pa vse enako aktualne od samega začetka. V demokratični preobrazbi je treba že zelo zgodaj zagotoviti pravico do človekove osebne varnosti in fizične integritete. To je nujno zato, da bi bile zagotovljene razmere, v katerih lahko v polni meri zaživijo pravice do svobode izražanja, do svobode zbiranja, do svobode združevanja in naposled, pravica do svobodnih in poštenih volitev. Ogroženi in prestrašeni ljudje, zlasti pa žrtve nasilja, morajo premagati več težav in porabiti več časa za graditev demokratične družbe. Vse to je v teoriji in praksi demokracije dobro znano. Vse to se je v tragičnih izkušnjah večine držav naslednic nekdanje Jugoslavije potrdilo. V Sloveniji pa smo, po zaslugi sposobnosti zavarovati našo varnost v kritično pomembni in zgodnji fazi demokratične preobrazbe, doživeli naravnost šolsko zaporedje faz demokratične preobrazbe – od mobilizacije civilne družbe, preko uspešnega dogovarjanja med vsemi političnimi dejavniki tistega časa in zavarovanja temeljnih pogojev varnosti, do uveljavljanja človekovih pravic in oblikovanja političnih strank ter do svobodnih volitev – spomladi leta 1990, manj kot pol leta po uspešnem zaključku akcije Sever.