Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik kot razlog zakaj je zapustil izvorno državo navedel, da je bil pripadnik OVK (oziroma NLA kot je navedeno v tuji literaturi) in je bil preganjan s strani makedonske oblasti. Tožnik je navedel, da je bil član OVK od marca do novembra 2001, orožje je predal v drugi polovici septembra 2001. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik iz izvorne države ni odšel zaradi preganjanja saj so bivši borci OVK, ki so prostovoljno odložili orožje enotam NATA, od takrat dalje spoštovali mirovni sporazum in s strani makedonskih oblasti niso bili preganjani. Tožena stranka je navedla, da se Zakon o amnestiji, ki je bil sprejet že 8. 3. 2002, v celoti izvaja, kar izhaja iz pregledanih poročil. Tožena stranka je zbrala obširno dokumentacijo tako vladnih kot nevladnih organizacij o stanju v Republiki Makedoniji od leta 2001 do danes. Tožena stranka je ocenila stanje v Republiki Makedoniji v času tožnikove vključitve v OVK in kasneje ob razpustitvi, ocenila je razmere v državi in ravnanje policije in drugih državnih organov, prav tako tudi posamezne dogodke. Tožena stranka je tudi ocenila tožnikovo ravnanje pred zapustitvijo države in njegov strah, ni pa ocenila in navedla zakaj šteje, da je njegov strah pred vrnitvijo v izvorno državo neutemeljen. Prav tako pa tožena stranka ni navedla razlogov za zavrnitev predloga za azil iz humanitarnih razlogov in pri tem ni navedla zakaj šteje, da niso podani razlogi, ki bi lahko ogrozili varnost ali fizično integriteto tožnika v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, če bi se tožnik vrnil v Republiko Makedonijo in se zato v tem delu odločba tožene stranke ne more preizkusiti. Tožena stranka je ugotovila kakšno je sedaj stanje v Republiki Makedoniji, ni pa preučila morebitne subjektivne oziroma objektivne ogroženosti tožnika v primeru njegove vrnitve v izvorno državo.