Ena izmed osnovnih poant Michela Chiona v imenitni knjigi Glasba v filmu je, da "filmske konvencije odsevajo tudi razvoj našega poslušanja, naše senzibilnosti." Zanj je film od vsega začetka tisti odprti in edinstveni kraj, v katerem se skupaj udobno počutita tako pop komad in umetna glasba, pa četudi je bila slednja iztrgana iz kakšnega zvezka cue sheets. V filmskem svetu ni nepomembne ali odvečne glasbe. Eden izmed paradoksov ob zgražanju nad godbo v filmu, ki da ogroža avtonomijo glasbenega oeuvre, je da smo v kino dvoranah použili več avantgardne, odštekane, radikalne, duhovite, predrzno eklektične muzike, kot pa v koncertnih dvoranah ali s plošč. Jazz je dokaj hitro zašel z odličnimi muzikami v kino, toda tale ponovna izdaja servira enega njegovih vrhuncev. Celo Chion, ki ceni Arthurja Penna, je spregledal (preslišal?) genialno muziko Eddieja Sauterja in vrhunske improvizacije Stana Getza za njegov nekonvencionalen, pesimističen film Mickey One iz leta 1965, v katerem komedijanta v blodnjaku tretjerazrednih zabavišč, temačnih ulic in preganjavici pred mafijozi igra Warren Beatty. Partitura za Sauterjev orkester je ubrisana, pestra, nalomljena, ritmično natrgana a la zgodnji Stravinski, Getz pa igra kot v najbolj besnih bop letih. To ni nonšalantni bossa nova hipster, marveč vznemirljiv saksofonist, ki z močnimi pasažami leti in podpira občutenje v filmu. Ponatis za nameček daje še Getzove studijske sole brez spremljave in nekaj izsečkov iz kompletnega bande sonore, z dialogi in šumi. Bomba! Hej, Kinoteka!? (iv)