filmska zvezda, kot je bila Bette Davis, je na platnu delovala tako, kakor da živi samo še za cigareto. Cigareta je postala jasna in močno izpovedna metafora za skrito poželenje. Večina zvezd, spolnih simbolov, je zato na fotografijah vedno pozirala s prižgano cigareto v roki. Ne samo cigarete, tudi drugi tobačni izdelki so se pojavljali na platnu, v skladu s filmskim likom. Cigare so bile na celuloidu simbol moči – ali nadomestek za penis, kakor je razglabljal Freudov odtujeni učenec Carl Jung. Kadili so jih poslovneži zabavne industrije in gangsterji. Edward G. Robinson je na platnu odgriznil vrh svoje cigare tako preteče, da je žensko občinstvo spreletavala groza. Producent Darryl F. Zanuck je začel kaditi cigare, da bi ljudje mislili, da je starejši, ko je pri triindvajsetih leta 1925 postal vodja filmske proizvodnje pri Warner Brothers. Njegovemu zgledu sta sledila Alfred Hitchcock in Orson Wells. Na koncu so kadili vsi, ne glede na spol in starost. Leta 1934 je elegantna južnjakinja Eleonor Roosevelt prva med prvimi damami Amerike javno kadila cigare. V obdobju, ko je Sigmund Freud na Dunaju pridigal svojo teorijo, je neki reven slikar vdihaval isti zrak in sanjaril o svoji doktrini za človeštvo. Adolf Hitler je bil preveč reven, da bi si kupoval cigarete, poleg tega jim je nasprotoval, odkar so ga v šoli kaznovali, ker si je skrivaj prižgal eno. Ko je postal vodja tretjega rajha, je bila med njegovimi prioritetami tudi kampanja proti kajenju. Zbiral je informacije o tobaku in njegovem vplivu na zdravje ter se v začetku proti kajenju boril s taksami in propagando. Začelo se je s plakati, na katerih je kadilčevo glavo drobil okovan škorenj. Hitler je bil tudi rad model za nekadilca. Leta 1937 so objavili njegov portret, ki ga prikazuje v zamišljeni drži, z napisom: »Naš vodja Adolf Hitler ne pije alkohola in ne kadi … njegov delovni učinek je neverjeten.« Nemški proizvajalci cigaret so spoznali, da se bodo problemom najbolje izognili, če bodo darovali v sklad nacistične stranke velike vsote denarja. In uspelo jim je, saj se je med letoma 1932 in 1939 število cigaret, ki jih je povprečno pokadil Nemec, povečalo s 570 na 900 na leto in Nemčija je postala največji uvoznik tobaka na svetu. Konec tridesetih let pa je bilo zaradi protikadilske kampanje prepovedano kaditi na javnih mestih in v javnih prevoznih sredstvih, prepoved