Gotovo jih ni bilo malo, ki so tako razmišljali, še preden se je iztekla prva minuta srečanja na štadionu Atatürk. Milan je ekspresno povedel in... Toda to ni bil običajen dan. Italijani so še kar napadali. Ševčenko je slej ko prej zadel regularen gol, a stranski sodnik je bil drugačnega mnenja. Dobrih pet minut pred koncem polčasa pa je na drugi strani obetavno prodiral Luis Garcia. Ko je praktično že preigral Nesto, je italijanski branilec igral z roko. Rdeči so zahtevali najstrožjo kazen, Španec se je naredil Francoza, Milan pa je vse skupaj izkoristil na najboljši možen način in v protinapadu prek Crespa podvojil svojo prednost. Če ne prej, so se sanje navijačev Liverpoola o evropskem naslovu končale tam in takrat. Gerrard in druščina so bili v šoku. Crespo je to hitro izkoristil z novim zadetkom. Potem ko ga je za njegov prvenec na srečanju z asistenco pogostil Ševčenko, je Argentinec za drugi gol žogo dobil s filigransko natančne noge Brazilca Kakaja in s pravcato mojstrovino zaključil čudovito akcijo. Mnogi so začeli brskati po spominu, da bi v misli priklicali najvišjo finalno zmago neke ekipe v finalu elitnega evropskega tekmovanja. A se je izkazalo, da je bil to račun brez krčmarja. Pa ne le to, morda je bil tretji gol usoden ravno za Milan. Italijani so v svojih glavah najbrž že med polčasom na neki način slavili zmago. Angleži, ki so bili v brezupnem položaju, so se na drugi strani bržčas sprijaznili s porazom, se sprostili in nenadoma začeli igrati.