A če kdo misli, da so te traparije rezultat rahlo nevedne in zmedene novinarke, se moti. Ključni ton vsej številki Demokracije daje intervju z Janšo. Ne samo, da je Janša izjemno osebno vlogo in zaslugo Igorja Bavčarja, da se je nepomembno in nenevarno nerganje, podpisovanje dvajsetih, morda tridesetih običajnih nergačev iz kroga Mladine in Nove revije spremenilo v množično "spontano" gibanje, zreduciral na "zasluge", češ da je "veliko naredil pri tem spontano organiziranem odporu", temveč "danes zvesto služi tistim, proti katerim naj bi se bojeval!" Če takšna kvalifikacija prijatelja, ki je pred desetimi leti storil zanj veliko več, kot se je objektivno dalo, razkriva najbolj nizkotno naravo "mučenika", pa ocena Žerdinove knjige Generali brez kape razkriva tudi horizonte njegove bistrosti. Takole samomorilsko izpeljuje: "Mnoge ugotovitve v njej držijo, vendar je eno temeljnih vodil te knjige zmanjšati vlogo oziroma odgovornost takratne slovenske komunistične politike za aretacije", in izpeljavo krona z ugotovitvijo, da je Žerdin knjigo napisal zato, da bi opravičil Kučana. Ali se Janša zaveda, kaj govori? Za Žerdinovo knjigo velja, da je filigransko natančna, korektna in objektivna, kar mu nesporno priznava tudi Janša. In to posledično pomeni, da Žerdin razbremenuje Kučana s tem, ko razkriva pravi potek in ozadje procesa; da je torej resnica procesa Kučanov zaveznik. Mislim, da Kučan ta čas nima boljšega propagandista, kot je Janša.