Predlagatelji tudi opozarjajo, da sedanji zakon omogoča ponovno vzpostavljanje veleposesti, medtem ko 1. člen ustave določa, da je Slovenija demokratična republika, torej ne more ohranjati fevdalnih privilegijev, katerih nosilci so bili pretežno tujci in Cerkev. Površina nekdanjih veleposestniških gozdov v Sloveniji je ocenjena na 160.000 hektarjev in pretežen delež teh gozdov se razprostira na obrobju slovenskega ozemlja. Če bo Slovenija te gozdove vrnila tujcem, bo to pomenilo velik vpliv novih lastnikov na obmejna območja in slabitev nacionalne meje. Potomci grofov Thurnov naj bi dobili obsežne gozdove na Koroškem, za gorenjske gozdove se potegujejo ljubljanska nadškofija in potomci grofa Borna, za primorske pa rodbina Windischgraetz. Še večji delež nekdanjih veleposesti, ki naj bi jih vrnili, se razprostira na zaokroženih območjih državnih gozdov, kot so Snežnik, Kočevsko in območje Triglavskega narodnega parka ter Zgornja Savinjska dolina. Skladno z evropsko zakonodajo in številnimi mednarodnimi konvencijami, ki obvezujejo tudi Slovenijo, bi morala naša država ta območja tudi posebej zavarovati. Obveznosti za države članice EU je namreč 10 do 20 odstotkov gozdov glede na površino države. Vračilo teh gozdov pa bi za nove lastnike pomenilo tudi številne omejitve pri gospodarjenju in za državo trajno obveznost plačevanja odškodnin. Konkretno to pomeni, da bi veleposestniki z razmeroma veliko in zaokroženo gozdno posestjo postali novi zemljiški gospodje z velikim dejanskim vplivom na družbeno okolje. Da je takšen položaj zelo problematičen za nadaljnji družbeni razvoj in demokracijo, je tudi jasno. In še drobno, vendar ne nepomembno vprašanje: s kakšno pravico si je tuja srednjeveška fevdalna oblast pravzaprav olastninila zemljo domorodnih prednikov in jo nato milostno podelila sebi zvestim fevdalcem in škofom.