Z zemljiško odvezo po letu 1848 je bilo agrarno vprašanje na posestvu gornjegrajske gospoščine le delno rešeno. Odpravljeno je bilo podložniško razmerje, ni pa bila odpravljena veleposest fevdalnega izvora. To je sprožilo več desetletij trajajoča prizadevanja okoliških prebivalcev za ureditev agrarnih razmerij. V najbolj kritičnem obdobju nezadovoljstva okoliških prebivalcev, je škofija nenehne zahteve po razdelitvi posestva preusmerila v prizadevanja za obnovo že omenjene cerkve Device Marije v Novi Štifti. Cerkev je bila 23. maja 1850 požgana, obnovljena pa štiri leta kasneje. Tudi sicer je škofija v tem obdobju načrtno vzpodbujala obnovo in pozidavo novih župnijskih cerkva. Kljub uspešnemu usmerjanju okoliških prebivalcev k solidarnosti in pomoči Cerkvi, so si revni prebivalci še naprej prizadevali za večje pravice in razdelitev škofijskege veleposestva. Novo upanje je prineslo leto 1854, ko je ljubljanska škofija dobila plačano odškodnino za odpravo fevdalnih privilegijev na veleposestvu gornjegrajske gospoščine (brez posestva Rudenik in Vrbovec) v znesku 209.483 gld in 55 kr. V takšnih okoliščinah je tudi škofija pričakovala dokončno odpravo veleposesti, zato je v tem času škofijska uprava v Gornjem Gradu pohitela z velikimi poseki gozdov. Ker je kasneje te gozdove leta 1864 prizadel še obsežen vetrolom, je zaradi vsesplošnega nezadovoljstva moral odstopiti celo škof Widmer. Šele po tem obdobju je škofija začela popuščati zahtevam okoliškega prebivalstva. Pričelo se je obdobje podeljevanja številnih služnosti na škofijski veleposesti. Tako so bile v letih 1866 do 1888 v zemljiški knjigi vpisane služnosti za pašo, steljo, nabiranje drv za kurjavo in celo pravica ribolova za bolje organizirane večje kraje-trge. S takšnim pristopom je škofiji uspelo umiriti zahteve prebivalcev in gornjegrajsko gospoščino zadržati kot neokrnjeno fevdalno veleposest vse do konca prve svetovne vojne.