Na avtobusu postaji sta poleg njega stala še visok, mršav fant z očali, nekaj starejši od njega in ženska, gotovo nekakšna študentka. Študentke nosijo črne pulije in plašče z bedži, ki nam sporočajo, da jim ni vseeno za stvari, da so aktivne. Suhljatega tipa se je spomnil še iz osnovne šole, saj se je njega in njegove družbe pankerjev kar bal. Zdaj je bil bolj kot pankerju, podoben nekakšnemu blago zanemarjenemu hipiju in je študentki, medtem ko je živčno vlekel cigareto, razlagal o tem kako, da so ga razočarali Lovšin in Pankrti, ker so se ponovno zbrali na koncertu za Janšo in one druge tri. Posluš, pa ne morš se najprej poslavljat, narest zadni pogo, adijo mi odhajamo, pol pa se ob prvi, kao neki priliki, spet zbrat in evo nas spet tuki. Jebi ga, ne morš. Študentka se ni zdela preveč zainteresirana in je zgolj kimala ter precej očitno pogledovala navzdol po ulici ali avtobus končno že prihaja. Očitno na postajo nista prišla skupaj, ampak jo je hipi zaskočil nemočno, medtem, ko se je že postavila na postajo. Avtobusna postaja je kot mišelovka. Dokler avtobus ne pride, ne moreš nikamor in če ravno v tistem času na postajo pride tudi nekdo, ki si ga najmanj želiš poslušati, si vsaj za čas do prihoda avtobusa obsojen na njegove nebuloze. Zabavalo ga je, da se očalarja in njegovega nakladanja ne bo znebila niti, ko bo avtobus prišel, saj se bo model gotovo nalepil nanjo in jo s teoretiziranjem o Pankrtih in njihovem odhajanju in vračanju ubijal še vseh osem postaj do Bavarca. Na postaji čez cesto je ustavil avtobus, ki je pripeljal iz centra. Iz njega so izstopali zasanjani gimnazijci, ki so imeli pouk popoldan, nervozne matere z majhnimi otroci, ki so jim šle v center kupit zimske čevlje, ležerni upokojenci, ki so šli v parih malo v mesto ter nekaj moških in žensk srednjih let, ki so očitno prihajali iz popoldanske službe. Med temi zadnjimi je zagledal tudi svojo staro. Ni ji pomahal niti jo klical. Ni se mu dalo. Raje je bil sam na ulici.