Fant sreča punco, še vedno devico. Fant punci ukrade poljub. Punca, sicer slikarka, se iz maščevanja ponoči s škarjami splazi v fantovo sobo, da bi mu med spancem odstrigla brado. Punca zleze na posteljo. Fant, sicer pisatelj, se prebudi in odpre oči. Punca otrpne. Fant se zaljubi vanjo. Ime ji je Carrington ... nič drugega, le Carrington. Film Carrington, režijski prvenec scenarista Nevarnih razmerij, je kakopak posnet po resnični zgodbi: punca je bila zelo emancipirana slikarka Dora Carrington, igra jo Emma Thompson, on je bil bledični, bradati, zaočaljeni pisatelj Lytton Strachey, igra ga Jonathan Pryce (Grand Prix v Cannesu), oba pa sta bila člana skupine Bloomsbury, dokaj snobovske in elitistične artistične združbe (pisatelja Virginia Woolf in E.M. Forster, slikarji Roger Fry, Duncan Grant in Vanessa Bell, ekonomist Maynard Keynes itd.), ki je skušala po I. svetovni za vsako ceno prekiniti z viktorijanskimi normami in ki je zelo neortodoksno, pravzaprav že kar nonkonformistično živela v komuni, bolj zaupala umetnosti, Freudu in osebni svobodi kot politiki, Marxu in rušenju razrednega sistema. Njihova komuna je bila nekaj takega kot sublimno, pastoralno, poliseksualno hipijevstvo, v katerem so se prepletali seksualna svoboda, menjavanje partnerjev brez ljubosumja in travm, permisivnost, ljubezenske šarade, spolna toleranca, socialna skepsa in prezir do denarja. Drži, komuna je držala vodo, navsezadnje, spomnite se le znamenite Forsterjeve izjave: »Če bi se znašel pred izbiro, naj izdam domovino ali prijatelja, bi bržkone zbral dovolj moči, da bi izdal domovino.« Nedvomno. In iz tega testa je tudi romanca med Stracheyjem in Carrington: Strachey je bil ortodoksni homoseksualec, Carrington pa je bila emancipiranka s fantovsko pričesko, moškimi oblačili, androginskim izgledom in nenasitnim seksualnim apetitom. Drug z drugim sta bila povsem obsedena, še huje, ko Carrington uvidi, da iz Stracheyja ne bo naredila heteroseksualca, se poroči s fanatično heteroseksualnim aristokratom, igra ga Steven Waddington, kar pa ničesar ne spremeni. Razlika je le v tem, da so zdaj v skupnem gospodinjstvu trije: homoseksualec, ki noče postati heteroseksualec, heteroseksualec, ki noče postati homoseksualec, in devica, ki ji je žal, da se ni rodila kot moški. In seksali so na vse strani, znotraj in mimo skupnega gospodinjstva. Drug drugega so ljubili onstran spola. Kaj je tu fascinantno? Da nam Hampton čez vse to zapelje žensko, Carrington, ki je hotela biti povsem neodvisna in obenem gospodinja s povsem urejenim življenjem. Ja, Carrington skuša Stracheyju za vsako ceno in kot obsedena ustvariti dom, tudi svojo umetnost podredi temu, še huje, slikati začne celo pohištvo. Če pomislimo na okoliščine - popoln eksperiment. Naslednji dan je spol mutiral. In odtehmal so bile ženske za vse spolne ekscese strogo kaznovane. Samo pomislite, danes filmi kaznujejo celo žensko, ki hoče fafati svojemu bivšemu fantu.