Kaj je tisto, kar neko knjigo katapultira med velike svetovne uspešnice? Je to močna zgodba, nujno junak, s katerim se bralec poistoveti, optimistično razpoloženje, sledenje najaktualnejšim vprašanjem občega človeštva, svežina, ki pomeni v literaturi lahko tudi nekaj drznega? Ko je kanadski pisatelj Yann Martel pisal svojo tretjo knjigo, Pijevo življenje, pravi v intervjuju za osrednji slovenski dnevnik, je ob pisanju užival, knjiga ga je navdihovala, a to vendar še ni bilo zagotovilo, da bo všeč tudi širšemu bralstvu pisal jo je štiri leta, ne da bi vedel, ali bo objavljena. Roman je kolaž zgodb, prerivanje posameznih pripovedi, ki so same zase rdeča nit. Osrednja je brodolom in boj za preživetje, prvi del je dečkovo verovanje v tri veroizpovedi, v zadnjem, tretjem, smo priča preobratu, obenem pa povsem navadnemu izteku nenavadne dogodivščine. Deček je svoje ime dobil po Piscin Molitor, enem najelegantnejših pariških bazenov z začetka dvajsetega stoletja. Bazen, ali na kratko Pi je prva v nizu prispodob, s katerimi pisatelj podaja svoje videnje sveta. Pi je na kratko bazen, ki ga deček obvladuje kot plavalec, bazen pa postane Tihi ocean, kjer mora preživeti šestnajstletnik. Pi je tudi neskončno iracionalno matematično število 3.14, ki si ga Pi v šoli izbere za nadimek, da bi nadomestil Pisoar; »In tako sem v grški črki, ki kot nalašč spominja na kolibo z valovito pločevinasto streho, v neoprijemljivem, abstraktnem številu, ki naj bi znanstvenikom pomagalo razvozlati skrivnosti vesolja, našel zatočišče.« Tu je tudi zgodba o indijskem živalskem vrtu, kjer družina živi in kjer je oče naslovnega junaka lastnik in direktor, je pripoved o zakonitostih animaličnega sveta; »Dober živalski vrt odlikujejo skrbno načrtovana sovpadanja. Meja osebnega prostora, ki jo žival zaznamuje s sečem ali kakim drugim izločkom in nam tako sporoča, naj ne hodimo bliže, se mora dosleno ujemati z ograjo, s katero mi živali sporočamo, naj ne hodi dlje.« In končno, fant prakticira tri vere, kot hinduist časti hindujska božanstva, doma razvija muslimansko preprogo in se da krstiti, da bi bil po krščanskem verovanju očiščen izvirnega greha. Zakaj ta pripoved o osebnem verovanju, ki z ortodoksnostjo posameznih ver, z družbenimi manifestacijami nimajo nič skupnega? »Bapu Gandhi je govoril: 'Vse vere so prave.' Jaz bi samo rad ljubil Boga.« Pripelje nas do brodoloma: živalski vrt ni več donosen, zato se družina z ladjo in živalmi, ki jih namerava prodati, odpravi v Kanado. Tihi ocean je preizkušnja, ki šestnajstletnika vodi v odraslost; preživeti mora sedem mesecev na sedemmetrskem rešilnem čolnu, z bengalskim tigrom. Avtor o svojem romanu pravi, da je raziskovanje religioznega verovanja, v zgodbi pa je pomembno tudi drugačno verovanje, v osebo, žival ali sistem.