»Joj, reci mu, naj prinese zamaške,« je moledovala Cuqui, ko je natakar položil na mizo nekaj odprtih steklenic mineralne vode. e teden dni sta jih zbirali, ona in Cara. Po cesti, v gostilnah in kavarnah. Zamaške Radenske. Tiste s tremi srci. Za verižico ali brošo. »Veliko src vidiva tukaj. Imate ga na steklenicah, na sladicah. Izložbe so okrašene s plastičnimi srčastimi cvetnimi venci. Medenjaki so v obliki srca in leseni krožniki.« S prsti sta previdno odstranjevali od ledu razmočene nalepke na steklenicah, jih sušili na namiznem prtu ter si sočasno gasili žejo. »Ne morem verjeti,« se je kar naprej in naprej čudila Cara. V pol ure je na otvoritvi njune razstave po grlih obiskovalcev steklo 30 litrov sangrije, pijače iz rdečega vina, sadja, ledu, sladkorja in pomarančega soka. Kljub avgustovskem počitniškem opustošenju je stari del mesta ob Galeriji ŠKUC vršal od ljudi. »Pri nas je navada, da se vsaka otvoritev razstave konča z žurom,« je dodala razočarano. »Tu vse spijete, potem pa nič. Slovenci ste zelo hladni.« Galerist Ramon Garcia ji je prikimal in se naprej pomenkoval z dvema gostoma. Prvi, Katalonec Alfonso, je osebni prijatelj katalonske ministrice za kulturo in pravnik po poklicu, zbiratelj slik, ki spremlja vse njune razstave, dokler ne bo našel slike, ki jo bo hotel kupiti (mar jih ne vidi že doma v Valencii, se prikrade senca dvoma). Drugi, slikar José Morea, je njun občudovalec, sam pa cenjen španski slikar, katerega slike krasijo stene muzeja Reina Sofia, enega največjih evropskih muzejev sodobne umetnosti (in dvom grize naprej, ker ga ne pomirijo nikakršne prijateljske ali oboževalske geste). Takole zbrani za mizo bi se lahko predstavili tudi kot skupina Equipo Limite v sestavi: Ramon Garcia, galerist, Alfonso, finančni direktor, José, slikar, Cuqui in Cara, slikarki in frontpunci. V umetnosti se nikoli ne ve.