zbornice v Bologni, mati Luciana je bila pred upokojitvijo učiteljica razrednega pouka v osnovni šoli. Pierluigi je odraščal v Bologni, enem redkih italijanskih mest, ki je bolj znano po košarki kot po nogometu. Resda ima Bologna že vrsto let tudi nogometnega prvoligaša, ki pa se bolj praviloma kot izjemoma bori za preživetje v elitni italijanski ligi »Serie A«. Evropska smetana je v glavnem mestu pokrajine Emilia Romagna skoncentrirana v košarki. Tako je tudi Pierluigi - s svojimi 188 centimetri v višino sicer nadpovprečen Italijan, a še vedno premajhen za omembe vrednega košarkarja - proste (športne) ure večkrat preživel v košarkarski dvorani kot na nogometnem igrišču. Vseeno je bil v srednji šoli aktiven kot nogometaš, toda o svoji igralski karieri nima prav spoštljivega mnenja: »Oh, nimam prav veliko za povedati. Bil sem obrambni igralec, sem ter tja me je trener poslal tudi v zvezno vrsto, toda prav velikega talenta moji nadrejeni niso opazili. Ne izgubljajmo besed z mojo nogometno kariero.« Tako kot večina mulcev se je namreč tudi Pierluigi za žogo podil medtem, ko je v bližnji cerkvi Don Orione predaval verouk. Bolj zato, da je kolektivno »šprical« verouk, kot pa da bi si želel prave nogometne prihodnosti. Cerkveni nogometni klub Don Orione je bil prvi in predzadnji, katerega član je bil Pierluigi Collina. Ob koncu gimnazije je »prestopil« v Pallavicini, prav tako klub, ki ga ni na nobenem omembe vrednem nogometnem zemljevidu Italije. Tudi tam je večkrat sedel na klopi za rezervne igralce, kot pa igral. Tako ga je veselje do igranja nogometa minilo že v najstniških letih, ljubezen do košarke pa je ostala do danes. »Morda se res sliši malce čudno, toda moj najljubši klub je košarkarsko moštvo Fortitudo iz Bologne,« pravi Collina tudi dandanes, ko ga širni svet pozna iz nogometa, ne iz košarke. Fortitudo, danes sicer bolj znan kot Skipper, je trenutno boljši izmed dveh bolonjskih košarkarskih prvoligašev, tudi nekdanjih evropskih prvakov. Drugi, za katerega Collina ne sliši tako rad, je Virtus, v minulih sezonah bolj znan kot Kinder, ki je zaradi dolgov lani skorajda propadel. In ko se Pierluigi vrne k staršem v Bologno, si z veseljem ogleda tekmo Skipperja. Pravi, da se na žalost - zaradi obilice dela in drugih obveznosti - to zgodi bolj poredko, kot bi si sicer želel.