dom in zahodom. V preteklosti so nas zgodovinske okoliščine v posameznih obdobjih bolj ali manj delile in tlačile pod različne upravne in državne oblike in v nekaterih predelih tudi vidno oslabile, tako da smo se kot nekoč strnjena narodnost, zlasti na zahodnem in severnem Koroškem povsem utopili v Germanskem svetu, med tem, ko je na zahodnem narodnostnem robu etnična meja domala ostala nespremenjena od naselitve, ko je bila med Langobardi in našimi predniki dogovorjena meja s sklenitvijo 'pakta jajca' – o tem piše furlanski zgodovinar Pavel Diakon v 'Historia Langobardorum' v 8. stol., pa vse do druge polovice 20. stoletja. Stanje našega življa v Porabju na Madžarskem je bilo do devetdesetih let preteklega stoletja zavito v skrivnost in prepuščeno v varstvo proletarskega bratstva, prekritega z madžarsko tančico; medtem ko smo se za avtohtono slovensko manjšino na HrTako v nekdanjem zamejstvu. V letu pred slovenskim predsedovanjem EU je bilo s strani vodstva Evropske komisije Slovencem, živečim v Bruslju ponujena možnost vzpostavitve osnovnošolskega pouka v slovenskem jeziku. Med starši, do take šole upravičenih otrok, je stekla pobuda izjasnjevanja proti tovrstni šoli, češ da se otrokom ne sme prikrajšati obetavne prihodnosti, ki je pogojena z višjo angleško in francosko govorečim evropskim elitizmom. Te starše je v bruseljske urade kot predstavnike naše države poslala Republika Slovenija. Spoštovani rojaki, rad bi se izognil neprijetni misli, da sedaj, ko smo po stoletjih prizadevanj in hrepenenja končno dobili svojo neodvisno domovino, včasih izgleda, kot da ne vemo več, kaj bi znjo in čemu bi se še imeli za nekaj, kar ni več aktualno in tako pomembno, saj...? Dragi Venedi, tako vas naslavljajo v Budimpešti - oziroma rojaki v Porabju, dragi Vindišarji, kot vas poimenujejo heimatdinstovci, sicer pa čuvaji svetinj Gosposvetskega polja, predragi Rozeani, Slovnj iz Terske in Nadiške doline, ki vas danes nekateri hočejo narediti za nekaj drugega, dragi rojaki z Goriškega in Tržaškega in tisti iz Istre in drugih naselij na Hrvaškem in seveda domačini rojaki iz Kanalske doline; odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje, “kje so meje danes, ko meja ni več”?, se lahko glasi tudi tako: “Meje so v nas samih”. Samo po sebi sledi podvprašanje, ali so meje še potrebne in če so, zakaj? Verjetno se vsi strinjamo, da je bilo z odpravo administrativnih državnih meja narejen velik zgodovinski korak in da si ‘nazaj’ nihče ne želi! Pa vendar čisto brez ‘meje’, takšne ali drugačne, ne gre, ker bi to pomenilo zameglitev in izgubo lastne, narodove in civilizacijske istovetnosti – identitete. Vendar pa takšna meja ne more biti več ‘meja’ kot nestorka neprestanih spopadov, nesporazumov – skratka konfliktov, pač pa izhodišče medsebojnega spoštovanja, dopolnjevanja, kulturnega bogatenja, ki svojo lepoto v polnosti uresniči v pahljači raznolikosti narodnih govoric, šeg, izročil in raznovrstnih izrazov kulturne dediščine. K vedno prisotnemu vprašanju o istovetnosti bi ob tej priložnosti prebral misel, ki jo je ob slovesu iz Kanalske doline izrekel župnik Pius Žankar: “Slovenci ste, pa nočete biti, radi bi bili Nemci, pa ne morete biti, ne marate biti Italijani, pa morate biti”, v priredbi za današnj čas pa bi se glasila približno takole: “Dragi rojaki, Slovenci ste, pa nočete biti, radi bi bili Evropska smetana, pa ne morete biti, ne marate biti Balkanci, pa morate biti, ker vas je sram, da vas je nekoč pred šolskimi vrati čakala Cankarjeva mati”. Le pokončna osebnostZ leve: dr. Peter Vencelj, Rudi Merljak, Viljem Černo, msgr. dr. Jurij na in kulturna drža nas Bizjak, Mojca Kucler Dolinar in Lojze Peterle (foto JMP) delata prepoznavne in enakopravne partnerje grehom in ljubeznijo, med krepo- losti. Omenim naj še dogodek, ki se v zboru evropskih narodov, kjer ima stjo in človeško slabostjo, med člo- je zgodil v pozni jeseni leta 2007, vsak svojo nenadomestljivo vlogo, veškim dostojanstvom in sprevrže- dva meseca pred prevzemom slo- kjer ni več razlik med Rimljanom, nostjo, ki jo pogosto spremlja na- venskega predsedovanja Evropski Grkom in Judom, zaradi pripadnosti povezavi na nekdanjem mejnem številčnejši skupnosti, večji gosposilje. V zadnji papeški okrožnici Ljubezen prehodu Solarje v Benečiji, ko je ob darski moči in zanimivejši zgodov resnici (Caritas in Veritate) se Be- krajevni komemoraciji, posvečeni vinski preteklosti, zaradi česar bi binedikt XVI. v 26. odstavku dotakne italijanski žrtvi v I. svetovni vojni, li vzvišenejši od drugih. Krščanstvo tudi tovrstnih vprašanj, ko opisuje neka domačinka iz bližnje povsem je prineslo ‘binkoštni vzorec’ skladspremembe na etično – kulturnem slovenske vasi s pomilovanjem in nosti in sozvočja različnih narodov področju, ki so se zgodile v zadnjih občutenim prezirom v italijanščini in ljudstev, kjer se vsak izraža v razlagala soprogu iz južne Italije: svojem jeziku in obenem vsak desetletjih. “Na kulturnem področju je razlika “Glej, od tam naprej pa je Jugosla- sprejema plemenitost in srčnost še večja kakor v času Pavla VI. Tedaj vija”. V pogovor se je vpletel nekdo drugega v iskrenem spoštovanju, so bile kulture precej dobro opre- iz Posočja in razložil, da je tam Slo- kjer se vsak lahko brez sramu izraža deljene in so imele več možnosti za venija, ki..., zanimivo, da se je so- in poje v svojem jeziku, tako, kot ga obrambo pred poskusi kulturnega prog gospe čutil krivega in mu je bi- je mati učila. To so stalne Binkošti poenotenja. Priložnosti za različno lo bolj neprijetno kot pa njej. Ali je ‘Veselega oznanila’, v katerem je edimedsebojno vplivanje med kultura- to posledica sprenevedanja, zasidra- no zagotovilo trajnega miru, ki naj mi so se danes precej povečale zara- nosti v nekdanje politične razmere, se vedno znova preliva v medsebojdi novih oblik medkulturnega dialo- ki sta jih vsak po svoje sooblikovala ne odnose različnih narodov in kulga, pogovora, ki mora, če želi biti oba totalitarizma (fašizem in komu- tur in nam daje, da s čistim srcem, učinkovit, izhajati iz globoke zavesti nizem) in se do nedavnega nadalje- veselim obrazom in zdravo pokončo istovetnosti različnih sogovor- vala z delovanji tajnih služb Jugoslo- nostjo, sebi in svetu nazdravljamo nikov. Pri tem ne smemo spregleda- vanske Udbe in italijanskega GLA- “Zdravico” in z njo med vse ljudi ponesemo njeno plemenito sporočilo. ti dejstva, da današnja naraščajoča DIA in sorodnih služb. štiri stoletja, preden se je bila v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1810 prvikrat zapisala beseda Slovenija kot prostor, ki določa ozemlje, na katerem živijo Slovenci, torej kot naša ‘domovina’. Pot od prve omembe imena pa do njenega udejanjanja je bila trnova, naporna in dolga. Zanjo so vse svoje moči zastavljali predvsem duhovniki (poleg že omenjenega Matije Majerja Ziljskega, škof A. M. Slomšek, Gregor Einspiler, prekmurski Fran Ivanocji, Jožef Klekel st. in Jožef Borovnjak, beneški Čedrmaci od Trinka do Gujona, primorski velikani Virgil Šček, Jakob Ukmar, nadškof F. B. Sedej, Lojze Bratuž in tisti, ki danes prav tako zavzeto nadaljujejo njihovo delo, med njimi Lojzka Bratuž, Viljem Cerno, Luigia Negro). Od nekdaj je bila zelo pomembna vloga književnikov (od F. Prešerna, do Pavčka, prvi se je postavil po robu ne le nemškutarjem, ampak tudi Vrazovemu krogu, drugi pa se je na čelu Društva pisateljev postavil po robu ‘jugoslovanskim skupnim jedrom’) in mnogih kulturnih delavcev, razumnikov, pa tudi posameznih politikov, predvsem pa nepregledne množice vseh, ki so za te cilje darovali svoja življenja. In danes po petih letih, ko so bile odstranjene administrativne medržavne meje in z njimi še zadnji vidni ostanki t. i. ‘železne zavese’, ko je Slovenija kot matična domovina doživela državniško polnoletnost, se nam v teh novih okoliščinah znova zastavlja vprašanje: “Kje so naše meje, sedaj ko meja ni več”? in če je res, da meja ni več, ali je vse skupaj le privid, za katerim se skrivajo nove in drugačne meje? Upravičeno je tudi vprašanje, ali so bile meje odstranjene zgolj zaradi lažjega pretakanja kapitala in povečanega trga? Obljubljano ‘nebeško kraljestvo’ na zemlji brez Boga – t. j. brez krščanskih vrednot – bistva tiste ‘duše’, ki je Evropi v stoletjih dajalo življenje in oblikovalo njeno istovetnost, je z vsesplošno gospodarsko krizo pričelo kazati svoje pravo obličje. Zakonitosti liberalnega trga vse bolj prodirajo v najgloblje pore osebnega, družinskega in narodovega načina življenja. Posledično se zaradi tega korenito spreminjajo vrednote, ki so do nedavna nedvoumno določale meje med dobrim in zlim, med komercializacija in kulturna izmenjava vodi v dvojno nevarnost. Na prvem mestu opažamo pogosto nekritičen kulturni eklekticizem (prevzemanje in spajanje različnih kulturnih sestavin): kulture so preprosto postavljene druga poleg druge kot nekaj v bistvu enakovrednega in med seboj zamenljivega. To pospešuje relativizem, ki ne prispeva k resničnemu medkulturnemu dialogu; na družbenem področju prispeva kulturni relativizem k temu, da se kulturne skupine približujejo druga drugi ali pa živijo skupaj, vendar ločeno, brez pristnega dialoga in torej brez resničnega združevanja. Po drugi strani pa obstaja temu nasprotna nevarnost; kulturno poplitvenje ter prilagajanje ravnanja in življenjskih slogov. Tako izginja globok pomen različnih narodnih kultur, izročil raznih ljudstev, s katerimi se človek spogleduje s temeljnimi bivanjskimi vprašanji. Eklekticizem in kulturna livelizacija, sprejemanje in spajanje različnih kultur ter njihovo medsebojno izenačevanje vodijo k ločevanju kulture od človeške narave. Tako kulture ne znajo več odkriti svoje mere v naravi, ki jih presega, in človeka zožujejo na samo kulturno danost. Ko pride do tega, grozita človeštvu dve nevarnosti: podjarmljenje in manipulacije”. Spoštovanje samega sebe in spoštovanje drugega sta med najpomembnejšimi dejavniki vseh odnosov človeštva, ki obenem določata etično celovitost vsake osebe in posledično vsake narodove kulture. Na tej točki se ponovno pojavi vprašanje naše istovetnosti – identitete; kaj smo in kaj bi želeli biti glede na trenutne svetovne politične, gospodarske in recimo tudi modne kulturne trende. Pred nekaj leti me je močno prizadelo doživetje v nekem kraju na Avstrijskem Koroškem, ki sicer velja za zelo slovenskega. Pri nedeljski maši je potekalo v farni cerkvi dvojezično bogoslužje, pri katerem je bilo petje izključno slovensko in zelo dovršeno. Po maši pred cerkvijo pa mi ni uspelo izmenjati besede po slovensko razen s tremi izjemami, šele po nekaj kozarcih piva v bližnji krčmi se je možakarjem razvozlal jezik tudi v materinščini. Vzroke za tako vedenje bi lahko iskali v prirojenem strahu, ki izhaja iz desetletja načrtno vodene germanizacije, ali v manjvrednostnem kompleksu, ali v nekem bolečem dogodku v pretek-