Sicer pa Slovenijo oziroma v tem primeru preiskovalnega sodnika poleg domače zakonodaje zavezujejo tudi mednarodne pogodbe. Kot rečeno, je Slovenija (pa tudi Turčija) podpisnica Evropske konvencije o izročitvi (sprejete leta 1957), v njenem 11. členu pa piše, da v primeru, ko je v državi prosilki za storjena kazniva dejanja zagrožena smrtna kazen, v zaprošeni državi pa ne, ta lahko zavrne izročitev oziroma dovoli izročitev, če država prosilka poda dovolj trdna zagotovila, da smrtna kazen ne bo izvršena. Kaj to v praksi pomeni, nam niso mogli pojasniti niti na pravosodnem ministrstvu, saj je treba vsak primer obravnavati posebej, pravijo. V komentarjih k omenjenemu členu pa piše, da je lahko na primer to zagotovilo neko uradno jamstvo, ki predsedniku države prosilke predlaga zamenjavo smrtne kazni z milejšo kaznijo (na primer z dosmrtnim zaporom, op.p.). Država prosilka lahko tudi zagotovi, da bo vrnila tujca zaprošeni državi, če bi ga tamkajšnje sodišče obsodilo na smrtno kazen. V vsakem primeru pa mednarodna konvencija zaprošeni državi dopušča popolno diskrecijsko pravico pri odločanju, ali so dana zagotovila zadovoljiva.