Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik vložil prošnjo 14. 11. 2003 in v njej navedel, da je v Makedoniji prava ekonomska katastrofa in da mladi nimajo dela in niti nobene druge alternative, da bi normalno živeli. Prav tako je navedel, da je bil zaradi osnovnega preživetja primoran, da zapusti državo in da v kolikor bi se dalo v Makedoniji normalno živeti v smislu, da bi imel službo, osebni dohodek in socialno zavarovanje, ne bi nikoli odšel iz države. Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, po kateri lahko takoj odloči o stvari in prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 86/2002 in poudarja, da so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena Zakona o azilu, zato mora pristojni organ v tako imenovanem pospešenem postopku ugotoviti dejanski namen vložitve prošnje in utemeljiti, da prosilec za azil dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Navaja, da je bil tožnik opozorjen na pravico do svetovalca za begunce in se je tej pravici izrecno odpovedal. Prav tako še navaja, da je tožena stranka preučila tudi prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v primerih domnevnih kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) v povezavi s slabo ekonomsko situacijo in navaja dva primera, ko je sodišče razsodilo, da težke socialne okoliščine in slaba ekonomska situacija nista razlog za kršitev. Navaja, da so tožnikove navedbe zakaj je zapustil matično državo razumljive s človeškega vidika, nikakor pa ne predstavljajo razlogov, ki omogočajo pridobitev statusa begunca, saj je prihod izključno iz ekonomskih razlogov označen po Zakonu o azilu kot eden od razlogov za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, tožniku pa v matični državi ne grozi preganjanje.