Tožnik v tožbi meni, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, ni pravilno uporabila določil ZAzil ter Zakona o splošnem upravnem postopku in kršena je tudi Ustava RS in mednarodnopravni predpisi, ki urejajo položaj beguncev oziroma prosilcev za azil, prav tako gre tudi za kršitev pravila o nevračanju v tistem delu, v katerem je tožena stranka odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo. Tožnik navaja, da je v azilnem postopku dokazal, da je bil v svoji izvorni državi ogrožen in da jo je moral zaradi tega zapustiti. Tožnik se dokazano ne more vrniti v svojo izvorno državo, ker bi bil tam ogrožen. Potrebno bi bilo ugotavljati, ali je izvorna država za tožnika konkretno varna. Kljub sklicevanju na določena poročila o situaciji v izvorni državi tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja in pravilno ocenila vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin, zaradi katerih se tožnik čuti ogroženega. Tožena stranka preuranjeno ugotavlja, da naj bi bile navedbe tožnika neprepričljive in neverodostojne in da naj ne bi bila izkazana njegova ogroženost oziroma fizična integriteta v smislu Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožena stranka ne obrazloži zakaj ni bila zadovoljna s kredibilnostjo tožnika, prav tako ne pove zakaj so navedbe neprepričljive in v celoti neverodostojne. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponoven postopek. Hkrati predlaga oprostitev plačila sodnih taks, ker je tožnik brez premoženja in brez dohodkov.