Sumner WG. Social Darwinism: selected essays of William Graham Sumner (ed. Persons S). Englewood Cliffs, NJ: Prentice Hall, 1963. Nekateri sodobni avtorji pa skušajo rehabilitirati nekatere najizpostavljenejše teoretike socialdarvinizma, češ da so bili napačno interpretirani (npr. Kaye HL: The social meaning of modern biology - from social Darwinism to sociobiology. New Haven and London: Yale university press, 1986). Kljub temu pa to ne spremeni dejstva, da je imenovana doktrina realno obstajala in ob svojem času močno negativno vplivala na medčloveške odnose.. Na drugi strani pa se je pojavila povsem nasprotna interpretacija evolucijskega nauka, osebnostno gledano mnogo bližja tudi samemu Darwinu, po kateri je veljalo, da so preživetveno najsposobnejši ravno tisti osebki, ki so najbolj zmožni sodelovati med seboj Kropotkin P. Mutual aid: a factor of evolution. New York: McClure Philips & Co, 1903.. Vse jasnejše je postajalo, da je hobbesovska razlaga naravnega reda napačna; da v resnici nikoli ni bilo obdobja, ko bi posamezniki brezobzirno in neizprosno do drugih skrbeli samo zase. Pravzaprav se že v temeljnih točkah darvinizma kažeta dve povsem logični načeli, ki govorita nasprotno od tistega, ki izpostavlja veljavnost surovega egoizma kot preživetvenega zakona tudi znotraj same narave. Prvo načelo govori o tem, da morajo predniki vsaj do neke faze skrbeti za svoje potomce, kajti v nasprotnem primeru bi slednji ne preživeli, oni sami pa bi se znašli v enakem položaju, kot če se sploh ne bi bili reproducirali: kot zadnji predstavniki svoje rodovne linije bi nato zapustili zemeljsko površje, predvsem pa bi z njimi vred za vselej izginil tudi njihov dedni zapis. Drugo načelo pa je že prej omenjena recipročnost Najosnovnejšo obliko recipročnosti lahko najdemo spet na področju spolne reprodukcije živih organizmov: partnerja v spolnem aktu medsebojno sodelujeta in skupaj dosegata tisto, česar vsak zase ne bi mogel - pa naj imamo v mislih le proksimalni individualni užitek ali pa dolgoročno korist na genetični ravni., s katero lahko vsi udeleženi posamezniki dosegajo bistveno boljše življenjske razmere, pa če pri tem govorimo o njih samih ali pa o njihovi dedni snovi.