Nekoč je rekel neki renesančnik: življenje brez počitka je kakor dolga pot brez gostilne, in pri priči priznal, da je to modrost posnel po nekem antičnem modrijanu. Ker na Slovenskem nobeno razmišljanje in nobeno udejstvovanje (pa tudi popolna nedejavnost, mimo katere tudi ne moremo) ne more mimo gostilne, tudi modrovanje o praznikih, ki da naj bi bili dnevi počitka, ne more mimo nje kot simbola in edinega prizorišča radosti, sproščenosti in sreče. Če naj bo torej praznik - kot nam zatrjuje Slovenski etimološki slovar - »dela prazen dan«, je torej gostilna natančno tisti prostor, kjer naj svoj čas slovesnega uresničenja preživljajo presrečni Slovenci. Pa ni tako, kajti tisto o »dela praznem dnevu« so zase prikrojili tudi gostilničarji in sploh birti ter svoje birtije na praznik zaprli (ker je zanje razveseljevanje drugih delo in zatorej vse prej kot nekaj veselega in sproščujočega), tako da se v tistih redkih osrečevalnicah, kjer te imenitne priložnosti za posmeh zoprnim in tečnim pijancem niso opazili, zdaj gnete nepregledna množica tistih, ki se dan prej niso oskrbeli s prepotrebnim poživilom in bi se - če bi sodili po gneči, ki jo je videti pred vrati takih lokalov že od daleč, še zlasti, ker so ulice opustele in izpraznjene - moral vsaj za te gostilne vsak praznik imenovati »polhnih«. Ker je takih gostiln malo, tudi poimenovanje »praznik« še vedno velja, ker so gostilničarji skupaj s svojimi klienti izumili nekakšno »bypass« varianto: zalivanje praznika začno že kaka dva dni prej, da preostane »klientom« tisti praznični dan samo še za »praznjenje«, za reševanje notranjih fizioloških problemov in za iskanje nove, že stokrat vzpostavljene, pa nikdar do konca prepoznane identitete. Ob praznikih je marsikdo on ali pa kdo drug - Bog mu bodi milostiv!