Za tovrstno literarno zvrst je bil Dušan Merc že nagrajen. Leta 1994 je bil na anonimnem natečaju za kratko prozo časopisa Dnevnik drugonagrajenec, prav tako lani pri reviji Literatura, bil v zadnjih letih večkrat nominiran za kresnika, leta 1993 prejel nagrado za najboljšo Vinjeto. Pisal je že v študentskih letih, kaj se je zgodilo z romanom, za katerega recenzijo je napisal Vitomil Zupan, se ne spomni, izgubil se je nekje v Partizanski knjigi. In vendar Merca, sicer ravnatelja ene izmed ljubljanskih osnovnih šol, tudi Blejčana, kot pisatelja poznamo šele nekaj let. Od leta 1996 je napisal vse svoje romane, skoraj vsako leto po enega: njegov prvenec Galilejev lestenec je zgodovinski roman o človeškem iskanju, blodnjah, sprevrženosti, z dvema zgodbama iz različnih zgodovinskih obdobij, že naslednje leto je izšel Sarkofag, kjer njegov knjižni junak, umirajoči emigrantski slikar, išče izhod iz izpraznjenosti, v Slepem potniku govori o ljubezni sodobnega človeka, z romanom Potažba, kjer junaka nadvlada ženska, se pozabava iz kapric slovenistov, v Čisti ženski ustvari tragično junakinjo, ki kljub temu, da jo izkoriščajo kot žensko, ohrani svojo etično integriteto, v najnovejšem Jakobova molitev (LUD Literatura, zbirka Prišleki) pripoveduje o bratih, katoliškem duhovniku, ki postane partizan, in vojaku, ki je nasilno mobiliziran v nemško vojsko. Njegovi junaki so zrcalo političnih sprememb. »Moji junaki imajo eno posebno slovensko subjektiviteto, in sicer da živijo v prostoru in času, na njega pa nočejo vplivati, niso revolucionarji, ki bi hoteli svet spremeniti, ampak v njem živeti. To jim ne uspeva, kajti ta prostor je sam po sebi precej krut, neprestano se spreminja njegova politična in ideološka fizionomija,« pravi. Vlogo pisatelja v nekem smislu pojmuje kot zagovornika svojih junakov, najsi so videti še tako izprijeni; razumevanje junakovega človeškega bistva, brez stigmatizacije njegovih negativnih lastnosti ali slabosti, brez moraliziranja in obsojanja, naj bi bilo bistvo pisateljevega sporočila. V svoji diplomski nalogi se je posvetil teoriji antičnega romana: »Roman je zame realiteta, odsev sveta, zelo resna struktura oziroma pripoved o svetu. Ni nujno, da ga sodobniki vedno berejo, kajti funkcionirati mora tudi v novem svetu.« Golo mesto ni roman, so zgodbe, kar zahteva drugačno strukturo ubesedovanja, »posebno koncentracijo, poseben svet. Je bolj izbrušena, jasna sporočilo je krajše, a zato vidnejše, tudi komunikacija z bralcem je pretanjenejša,« pravi. Pripovedujejo o epizodnih dogodkih v življenju mestnih ljudi, o trenutku, ne obdobju; gre za junake, ki večinoma sami po sebi eksistirajo zelo šibko, in se vedno dopolnjujejo z drugimi osebami. Golo je metafora za samoto in praznino, prav tako tudi mesto - kraj, kjer so ljudje razočarani in sami.