Že prvo leto po kongresu so se vinarji ukvarjali s prodajo za domači trg preobilnega letnika, ki ga je bilo v tujini zaradi slovenske nerazpoznavnosti mogoče prodati le po najnižjih cenah. Soočili so se z zniževanjem cen na domačem trgu in ostro konkurenco na svetovnem trgu, kjer smo našo državo sicer uspeli vpisati na vinski zemljevid sveta, a še daleč od uspešnega izvoza. Zaostanek slovenskega vinogradništva najbolj nazorno predstavljajo številke o obnovah in strukturi vinogradov. Čeprav so na prvem kongresu sprejeli sklep, da bomo letno obnovili med 800 in 1.000 hektarjev vinogradov, je bila povprečna obnova v letih od 1996 do 2000 le 564,6 ha in še upada, saj tudi lanska ni presegla 400 hektarov. Samo za enostavno reprodukcijo pa bi morali letno obnoviti vsaj 800 ha. Vse manj obnov vinogradov je posledica slabšanja ekonomskega položaja vinogradnikov ter negotovega razvoja panoge, ki bi se morala usmeriti v izboljšanje strukture. Največ, kar 57 % od dobrih 40 tisoč pridelovalcev, obdeluje vinograd med 0,1 do 0,5 ha, pridelovalcev z več kot 5 ha, kar je spodnja meja ekonomičnosti v EU, pa je le 1,2 % ali 266 vinogradnikov. In ob tem navajamo še vedno dve številki o naših vinogradih: 24.197 ha po podatkih iz zračnih posnetkov in 15.133 ha po registru pridelovalcev. Andreja Škvarč, specialistka za vinogradništvo pri KGZ Nova Gorica, je v imenu vseh vinogradniških specialistov na Otočcu med drugim povedala, da imamo tudi v Sloveniji v svetu znano herojsko vinogradništvo ali še bolje, herojske vinogradnike, ki se mučijo na več kot 30-odstotnih nagibih. Če teh ne bi bilo, bi bilo pri nas še več zaraščenega. Zaradi teh posebnosti bo moral razvoj v dveh smereh: država bo morala s subvencioniranjem obnov bolj podpreti vinogradnike, ki povečujejo površine na pet ali več hektarov, »romantično« vinogradništvo pa podpreti iz virov za ohranjanje poseljenosti in naravne dediščine podeželja.