pogosto svarijo navodila, priložena »tovarniškim« zdravilom. Toda za to splošno razširjeno mnenje o kitajskem zeliščnem zdravilstvu ni nikakršne podlage, je le posplošena reklama, porojena iz senzacionalnih poljudnih člankov v vsakdanjem tisku. Predvsem ni res, da so zeliščna zdravila brez stranskih učinkov, vendar glavna nevarnost tiči v nečem drugem. Pri zeliščnih zdravilih, uvoženih iz Kitajske, le redkokdaj kjerkoli v Evropi preverjajo, ali so res tisto, kar piše na spremnih listih ali na nalepkah, kaj šele, da bi kdaj preiskali, ali so čista in v kolikšnem odstotku vsebujejo navedeno sestavino. Vsaj v 80 do 90 odstotkih primerov nihče sploh ne ve natančno, katere snovi vsebujejo poslane mešanice zdravilnih zelišč. Po pravilu je v njih deset in več celih rastlin ali le njihovih koreninic, cvetov, listov, stebelc. In iz njih naj bi mi po skopih navodilih skuhali zdravilne čajčke in juhice. V nasprotju z industrijsko proizvedenimi rastlinskimi zdravili pri naravnih zeliščnih zdravilih vsebina ni standardizirana. Tako nikoli zanesljivo ne veš, kaj je v mešanici in še manj, v kolikšnem odstotku nastopajo sestavine. Zato je z njimi skorajda nemogoče predpisati pravilne odmerke za zdravljenje. »Zdravniki in zdravilci ne vedo, ali to, kar so danes predpisali, ustreza tudi tistemu, kar bodo predpisali jutri,« razlaga hamburški internist Polak. »Nihanja v vsebnosti sestavin v teh zdravilnih čajnih mešanicah lahko segajo od popolne neučinkovitosti do izrazite toksičnosti.« Tudi nehotene zamenjave zdravil pomenijo nenehno nevarnost, ker se na Kitajskem pod enakim imenom v različnih pokrajinah pogosto pojavljajo različne rastline. Velik del kitajskih zdravilnih zelišč se poleg tega nagiba k nevarni onesnaženosti. Odkar so državni vrhovi tamkajšnjega gospodarstva dojeli, da utegne tradicionalna začeli gojiti na velikih plantažah. Da bi žetev zavarovali pred rastlinskimi boleznimi, napadi glivic in plevelom, so proizvajalci segli po kemičnih pesticidih. »Biološko gojenje je na Kitajskem še popolna neznanka,« pravi farmacevtski biolog Hildebert Wagner iz Mönchna. Ker zdravilne rastline za dozorevanje pogosto potrebujejo več časa kot žito in druge poljedelske kulture, so še veliko bolj kot te izpostavljene klimatskim in drugim nevarnostim. Zato je velik odstotek pridelka zastrupljen s težkimi kovinami. Seznam teh sega od arzena prek kadmija, svinca, živega srebra in talija do cinka. Pri sušenju v vlažnem tropskem zraku ali zaradi neprimernega skladiščenja na zdravilnih zeliščih nadvse pogosto nastaja plesen. Evropski nadzorniki čistoče - to je še mogoče spremljati - so v pošiljkah kitajskih zdravilnih zelišč naleteli celo na sledove katrana. Ti so posledica običajnega sušenja zelišč na kitajskih deželnih cestah, katerih prevleka se ob hudi poletni vročini segreva skoraj do taljenja. »Proizvodnjo bi bilo pravzaprav treba nadzorovati od setve do čajne skodelice,« pravi Konstantin Keller, eden izmed njih, švicarski strokovnjak za zdravilna zelišča, »vendar smo, kadar gre za naša zelišča, še zelo daleč od tega.« Neprijetnim presenečenjem pri domnevno »čudežnih« zdravilih se je skoraj nemogoče izogniti, so morali malodušno priznati celo pobudniki pred devetimi leti z velikim pompom odprte prve nemške klinike za tradicionalno kitajsko medicino v spodnjebavarskem mestu Kötzing. Ta ugledna in le redkim dostopna - 555 mark za enoposteljno sobo na dan zasebna klinika je leta 1996 začela vse pošiljke kitajskih naravnih zdravil dajati na preglede inštitutu za farmacevtsko biologijo v Mönchnu. Že prvi izvidi so sprožili preplah, saj so morali leta 1996 med 139 pošiljkami skoraj vsako četrto izločiti in uničiti. Za tolikšen izpad je bilo v večini primerov krivo onesnaženje s težkimi kovinami ali z mikrobiološkimi »dodatki«. Naleteli so tudi na primere, ko so bila v pošiljkah popolnoma druga zelišča ali njihovi sestavni deli, kot so govorili spremni dokumenti in nalepke, in na še številnejša odstopanja od navedene vsebnosti - previsoka ali prenizka koncentracija. Raziskave na sami kliniki so pokazale, da so kitajske zeli pri nekaterih pacientih preveč obremenjevale predvsem ledvice. Anonimna anketa med pacienti je prinesla še nadaljnje skrb zbujajoče podrobnosti o spremnih pojavih domnevno »blagega« zdravljenja. Vsak četrti pacient na kliniki je v anketi zaupal, da je imel po pitju kitajskega čaja drisko, vsakega petega je obhajala slabost, vsak deseti je bruhal. »Zadeve je treba še razčistiti,« je v svojem najnovejšem poročilu rahlo potlačeno ugotavljalo vodstvo imenitne klinike. Drugi strokovnjaki so svoje zadržke proti tem zdravilnim zeliščem izražali manj zadržano. Zdravnica Reissenweber, ki v Nemčiji verjetno največ ve o zeliščnem zdravljenju na Daljnem vzhodu, je izjavila: »Zdravilnih drog, ki prihajajo naravnost iz Kitajske, za zdaj ne bi uporabljala.« Še bolj kot za čaje uporabljene surove zeli so dvomljiva in sumljiva izgotovljena zdravila, ki jih uvažajo z Daljnega vzhoda. Pogosto naslovljena kot naravni preparati so »okrepljena« s skrajno močnimi zahodnimi zdravili. Podjetni ponarejevalci zdravil iz Kitajske svoje tablete, pilule in mazila »oplemenitijo« z nadvse učinkovitim kortizonom, pomirili, ki povzročajo zasvojenost, in s kofeinom, s sredstvi proti bolečinam in z drugimi znanimi izdelki zahodne farmacevtske kuhinje. Pri preiskavah v ZDA je pred nedavnim prišel na dan ves obseg tega kriminalnega ponarejanja. Skoraj vsak tretji do konca narejen preparat, ki je prišel iz Kitajske, je vseboval zamolčane kemične snovi, ki naj bi povečale učinkovitost. V najmanj vsaki peti zeliščni tableti ni tičal le en zahodni dodatek, temveč kar cela plejada različnih. Vendar se ne ponareja le v kakih zakotnih obratih na Kitajskem ali v Tajvanu. »Celo sredi Evrope lahko vsakdo ilegalno proizvaja takšne mešanice in to tudi počne, ne da bi mu kdo poskusil stopiti na prste,« zatrjuje Eberhard Hilsdorf, lekarnar in poslovni vodja nekega uvoznega podjetja za kitajske zdravilne zeli v nemškem Schwabachu. Zdravniki in farmacevtski strokovnjaki v Nemčiji že dolgo zahtevajo, naj bi vse surovine za zdravila, ki prihajajo iz Kitajske, natančneje preiskovali. Ker pa Nemčija, tako kot vse druge industrijsko razvite zahodne države kitajskih zvarkov iz zdravilnih zelišč praviloma ne uvršča na seznam dovoljenih zdravil, za njihovo proizvodnjo in predelavo ni potreben noben državni nadzor. »Da je o tem celo v Nemčiji precejšnja zmeda, priča dejstvo, da na Bavarskem kitajska zdravilna zelišča vendarle obravnavajo kot zdravila in jih temu primerno strogo nadzorujejo, v drugih nemških zveznih deželah pa so še daleč od tega,« ugotavlja Hilsdorf. Nekateri farmacevti in zdravniki menijo, da naj bi to nedorečeno stanje razrešili certifikati kakovosti za rastlinske snovi, čeprav se je pri dodatnih preiskavah pokazalo, da so tudi ustrezna »spričevala«, ki jih pošiljkam prilagajo na Kitajskem, pogosto ničvreden papir. »Na njih navedene vrednosti se nikoli ne ujemajo s tistimi, ki jih ugotovimo pri nas,« pojasnjuje neki nemški biolog. Vendar se ni zanesti niti na spričevala o kakovosti, ki jih izdajajo evropski uvozniki. Preiskave zares neodvisnih strokovnjakov so namreč najdražji del predračunov, saj po besedah Hilsdorfa dosegajo »skoraj polovico prodajne cene in se jim je zato najbolje kako izogniti«. Za vse tiste, ki se podajajo na sivi trg prekupčevanja z zdravilnimi sredstvi, postaja uvoz proizvodov kitajskega zeliščnega zdravilstva čedalje bolj tvegan polet v neznano. Poleg že naštetih nevarnosti v proizvodnji se še skoraj večja nevarnost skriva v njihovem razpečevanju, še posebej po internetu. »Tudi največji strokovnjak ne more uganiti, kaj vse se skriva v ponujenih proizvodih,« svari združenje nemških lekarnarjev. Kljub tej nevarnosti pa naročila po internetu naraščajo dobesedno iz dneva v dan. Zdaj se že več kot tretjina kitajskih zdravilnih pripomočkov in denarja