ugotovil, da je bila to »prva znanost, ki je razumela evolucijo kot svoje jedro«.9 Odtlej so se morali stari sveti jeziki – latinščina, grščina in hebrejščina – v ontološkem smislu enakovredno soočati s pisano plebejsko druščino vernakularnih rivalov, s čimer se je dopolnila izguba privilegiranega položaja, ki se je začela s tiskarskim kapitalizmom, ki je svetim jezikom znižal tržno ceno. Ker so imeli sedaj vsi jeziki enak in skupen posvetni status, so bili načelno vsi v enaki meri vredni proučevanja in občudovanja. Toda čigavega? Logično: glede na to, da ne pripadajo več Bogu, jih bodo proučevali in občudovali njihovi novi lastniki: nativni govorci – in bralci – vsakega posameznega jezika. Seton-Watson je zelo koristno pokazal, da je bilo 19. stoletje v Evropi in njeni neposredni soseščini zlata doba vernakularizacije leksikografov, gramatiko v, filologov in literatov.10 Energične dejavnosti teh profesionalnih intelektualcev so bile osrednja prvina oblikovanja evropskih nacionalizmov 19. stoletja, kar je povsem v nasprotju s položajem v Amerikah med letoma 1770 in 1830. Enojezični slovarji so bili obsežni kompendiji iz zakladnice posameznega tiskanega jezika, ki so se mogli prenašati (čeprav včasih le stežka) od trgovine do šole, iz urada domov. Dvojezični slovarji so napovedali prihod enakopravnosti jezikov: ne glede na zunanjo politično realnost sta imela med platnicami češko-nemškega/nemško-češkega slovarja tadva jezika povsem enak status. Vizionarske zanesenjake, ki so sestavljanju slovarjev posvetili cela leta, je zaradi njihovega dela gradivo v velikih evropskih knjižnicah – še zlasti univerzitetnih –