Pri gospe Best sem stanovala že kakšnih sedem ali osem tednov in v tem času niti enkrat prestopila hišnega praga. Še vedno sem jedla le, kar mi je prinašala Mary; čeprav sem jo vedno, kot sem že dejala, poslala samo po kruh in čaj in mleko, se je včasih vrnila tudi s kakšno močnejšo hrano in me skušala prepričata, naj jo vsaj poskusim. »Saj boste še shirali, gospodična, če ne boste nič spravili vase,« je po navadi rekla ter mi podala pečen krompirček ali pito ali jeguljo v žolci; te jedi je običajno kupila na eni od stojnic na Farrington Roadu ter jih na debelo zavila v časopisni papir, ki se je kmalu segrel in prepojil. Sprejemala sem jih – v tistem trenutku bi sprejela tudi arzenik, če bi mi ga ponudila tako zavitega – in prešlo mi je v navado, da sem, medtem ko sem grizljala krompirček ali pito, razgrnila ovojni papir prek naročja in prebirala prispevke v časopisih – deset dni stara poročila o ropih in umorih ter boksarskih dvobojih. To sem počela z enako otopelostjo, s katero sem zrla skozi okno na ulice vzhodnega Londona; a nekega večera, ko sem na kolenu zgladila list časopisnega papirja in iz gub v njem stresla drobtine, sem na njem opazila ime, ki mi je bilo znano.