Z moralnega stališča je torej zgrešeno spreminjati pripadnike osovražene narodnosti v objekte brez vrednosti. Gre preprosto za sklicevanje na privilegij namesto na etiko. Nekoliko manj obupano bi teroristi lahko trdili, da njihove žrtve in tisti, katere terorizirajo, res nekaj štejejo, toda v zamahu zgodovine mnoge dobre stvari, ki jih prinese revolucija, zmanjšajo pomembnost žrtev do neznatnosti. Poleg tega, da ta odgovor kaže na prezirljiv odnos do življenj drugih ljudi in pretirano optimističnost glede zaslug revolucije, tudi zgreši bistvo. Tu ne gre za to, ali je taktika teroristov učinkovitejša, kot če sploh ne bi storili ničesar, ampak gre za to, ali lahko pokažejo, da je boljša od vseh drugih možnosti, ki imajo nižje začetne moralne stroške. Tretji odgovor teroristov je, da ne zanikajo vrednosti tistih, katere viktimizirajo in terorizirajo, temveč zanikajo njihovo nedolžnost. Za cele etnične skupine in razrede ljudi trdijo, da si delijo krivdo za neko preteklo dejanje ali prakso. Če se preselijo v Alžirijo, francoski državljani postanejo »okupatorji« in enako krivi kot francoski vojaki, ki poskušajo ohraniti francoski nadzor nad tem narodom. Podobno Judje vseh starosti, če se preselijo v Palestino, postanejo enako krivi kot pripadniki izraelske vojske. In, do neke mere podobno, če podpirajo vojaško »okupacijo« svete islamske zemlje vsi Američani postanejo enako krivi kot dejanski vojaški okupatorji. Oprem-