»Obe strani sta pač že pregloboko zabredli v naglo deroči tolmun, saj ni ne z ene ne z druge strani manjkalo napovedi o zmagah dobrega nad zlom,« so besede Stojana Žitka v Portretu tedna. Kot z lekarniško tehtnico razdeli krivdo enako na obe strani. Ali sta res enako kriva oba: tisti, ki pobije deset tisoč ljudi, in tisti, ki daje največ humanitarne pomoči državi, iz katere prihaja morilec? Cinična ekvidistanca do »obeh strani« kovanca v naših medijih ni nova, vsiljujejo nam jo že desetletja. Kaj se res nihče ob tem, kar se je zgodilo in bo imelo daljnosežne posledice za nas in za naše otroke, noče postaviti na jasno stališče in povedati, kdo je tat in kdo okradeni? Poslušamo velike besede o kompleksnosti, globljih vzrokih, revščini, imperializmu, globalizmu, o socialni pogojenosti in podobnem. Žal se za večino takih globokoumnih analiz skriva hinavščina, nadutost, sprenevedanje, strah za lastno udobje in nehvaležnost. V glasilih je zelo malo besed o tem, da je tat pač tat tudi takrat, ko je okradeni morda pustil odprta vrata, da je posilstvo posilstvo, četudi se žrtev obnaša izzivalno in da je umor umor, ne glede na to, kako reven je morilec in kako bogata je žrtev. Vse preveč opravičil se vedno poišče ali izmisli za storilce in prav malo ali nič vzpodbudnih in tolažilnih besed ne namenimo žrtvam.