Ultralahko letalo, katerega potnica sem bila, je le eno izmed štirih tovrstnih letal, ki jih ima v lasti Letalski klub Kočevje oziroma njegovi člani. Klub, ki trenutno združuje 30 navdušencev nad letenjem, ima sicer sedež v Kočevju, vse pomembne stvari pa se odvijajo ob ali na vzletno-pristajalni stezi v Novih Lazih pri Kočevski Reki. Tam imajo v hangarju shranjene svoje štiri lepotce, tam vzletajo, pristajajo, tam se učijo in ne nazadnje se tam družijo. Društvo, ustanovljeno leta 1995, se predvsem zaradi povezanosti odločnih in delovnih članov, ki so se pripravljeni spoprijeti skoraj z vsemi izzivi, razvija v vse pomembnejšo skupino na Kočevskem. V trinajstih letih delovanja so uredili vzletno-pristajalno stezo, zgradili hangarje, trije člani so naredili letalski izpit, eden pa tudi izpit za inštruktorja letenja in… ne nazadnje so člani svoje najnovejše ultralahko letalo sestavili sami. Kočevski navdušenci nad letenjem so letalo tipa savannah dobili v šeststotih delih, »v zelo veliki škatli«, se med pogovorom zasmeje predsednik kluba Robert Latin, nato pa so vse zimske popoldneve in konce tednov posvetili natančnemu sestavljanju delov – in dobili svoje najnovejše ultralahko letalo. Težkega in odgovornega projekta pa se niso lotili zgolj zato, da bi privarčevali 20.000 evrov (mimogrede, v investicijo je sedem članov kluba vložilo po 2000 evrov), temveč predvsem zato, da bi dokazali, da zmorejo. »Med petstotimi urami sestavljanja ultralahkega letala smo se povezali, postali prijatelji,« povedo v en glas Drago Premrl, Vili Osterman in Miran Loparec. Potem ko je letalo pregledala tudi komisija in potrdila njegovo brezhibnost, so se šele zavedli, kaj so dosegli.