Kar se tiče udeležbe, zapišimo, da se niso ravno prikazale nebrzdano valujoče multitude, ki bi s svojo številnostjo pljusknile vse tja do parlamenta in morda že teden pred volitvami uredile, kar je urediti treba: nekaj mase se je pa vseeno nabralo. Prevladovali so pripadniki starejše srednje in mlajše starejše generacije. Big Band Grosuplje z dolgolasim dirigentom je veselico otvoril z razigrano jazzy noto, za vse zimzelene romantike je sledilo nekaj zombificiranemu Pepelu in krvi podobnega. »Hou! Hou! Hou! Hou!« se je oglušujoče navduševal po letih sicer precej betežen, v resnici pa vse prej kot tak oča v nedeljski obleki s kravato in z rdečo baseballsko čepico z napisom VEEDOL, ki je v ritmu Dejvija Hrušovarja po zraku vihtel verjetno precej težak transparent SDS-Litija, kot bi šlo za enega zadnjih las na lastni kremeniti lobanji. V drugem kotu je domišljene steparske piruete izvajal bos gospod v trenirki in s cigareto za levim ušesom, le da je bila njegova baseballska čepica temno modra. Dan ljubezni smo v en glas zapeli vsi, vsaj vsi, ki smo stali v prvih desetih vrstah. Raja-nje prav res, ampak luštno.