Ko sem prišel nekoč pozno ponoči domov na Streliško, kjer smo živeli v skupnosti - podobnost s takratnimi »komunami« je izključena - sta sredi dnevne sobe, ki je bila središče skupnega življenja, na tleh sedela Borč in Provokator in igrala na kitari. Soba je bila spremenjena v priložnostni snemalni studio, ker smo jo dali na razpolago takrat obetajočemu ansamblu NLP - Na lepem prijazni. Stene so obložili z embalažo za jajca, bobnar je imel v kotu nekakšen šotor iz kocev, da ni razganjalo zvoka vsenaokoli, Aco Razbornik pa je v sosednjem prostoru uradoval za doma narejeno mešalno mizo. Bend je bil mehke narave in je igral temperirane človeške vzpodbudnice, od katerih sem si najbolj zapomnil pesem Kako naj stopim med ljudi. Zapomnil sem si jo zato, ker smo na koncertu v Kočevju sodelovali tudi redni in občasni stanovalci Streliške. Tja smo se peljali kot brigadirji na kamionu s ponjavo, stlačeni med inštrumente in hipijevska dekleta in je bilo tlačenje s slednjimi bolj prijetno kakor oglatost gromozanskih, trodelnim omaram podobnih zvočnikov. Ob uvodni pesmi smo bili vsi na odru in peli.... »Kako naj stopim med ljudi, prav takšen kakor sem, stopil bom prav tak kot sem...« in potem smo sestopili med ljudi, prav taki kot smo bili, se pravi, punce v do tal opletajočih krilih iz doma narejenega batika, fantje pa ...kaj pa vem...najbrž ni manjkalo kakšnih zvončastih hlač in telovnikov z izvezenim metuljem in soncem in rožicami, ki so jih naštikala dekleta v nočnih urah, ko je v sobah dišalo po kadilih vseh sort in so bile oči tako globoko vlažne od vsepričujoče ljubezni. Potem smo sedli v prvo vrsto, skromni in tihi, kot da nismo v tistem trenutku najbolj pomembna stvar pod reflektorji kočevskega kulturnega doma, in nad odrom se je bočil napis, ki je ostal tam iz časov Kočevskega zbora - NAROD SI BO SODBO PISAL SAM.