Če bi bila moja sedanja resnica o človeku in stvareh res- nična, bi namreč vesoljna kultura s tem postala zmotna in treba bi bilo pojasniti to vladavino zmotnosti in moj ekskluzivni privilegij do verodostojnosti. Ali naj bi tako kot Grki iskali jedro resnice v zmoti? Naj bi tako kot Bergson pripisovali fabulaciji vitalno funkcijo, ali tako kot sociologi družbeno? Iz tega se lahko izvlečemo samo tako, da rečemo, da kultura sicer ni zmotna, a tudi ni zato nič bolj resnična. Glede tega sem se obrnil na Descartesa. Ta je v pismih zaupal svojim prijateljem – objaviti si ni upal –, da bog ni ustvaril samo stvari, ampak tudi resnice, tako da dva in dva ne bi bilo štiri, če bi bil on tako ne hotel; bog namreč ni ustvaril nečesa, kar bi bilo že prej resnično: resnično je to, kar je ustvaril kot táko, in resnično in neresnično obstajata šele potem, ko ju je on ustvaril. Zadosti je, da konstitutivni domišljiji ljudi priznamo to božjo moč, da vzpostavlja, se pravi, da ustvarja brez poprejšnjega modela.