Zadnji teden avgusta sem preživel na Goričkem. Nekdanja karavla je preurejena v Art center, ki je tokrat gostil Tabor brez meja. Tabor je del svetovne No Border mreže in tokrat smo bili že drugo leto zapored v prijaznem Prekmurju. Nič nenavadnega: nekaj deset metrov proč je madžarska meja, nekaj kilometrov vstran avstrijska, do Hrvaške je le nekaj deset kilometrov. Veliko mej za tako malo pokrajino. A niso nas zanimale toliko meddržavne meje kot tiste, ki jih imajo ljudje v glavah. Pa saj so tudi državne meje nastale v glavah. Ne priznajo jih ptice, ne vetrovi in dež, niti divjad, ki se klati sem ter tja. Ljudi, ki živijo tod, je težko natančno razmejiti. Na oni strani živijo Porabski Slovenci, tu so v vaseh govorili meni nerazumljivo madžarščino. Resnici na ljubo imam težave tudi pri razumevanju prekmurskega narečja. Po tej plati bolje shajam z zagorskim kmetom na hrvaški strani, kot se tudi Prekmurec verjetno laže sporazumeva z medmurskim Hrvatom kot pa z 'našim' Primorcem. A črte na papirju, ki jih določijo zmagovalci nesmiselnih vojn v Parizu ali Londonu, so kljub vsemu močnejše od vsakdanje življenjske sprepletenosti ljudi in njihovih kultur. V naši bolni domišljiji postanejo svete tako, kot je domnevno sveta lastnina. Lastnina - mislim tisto, ki daje posameznikom moč in oblast nad drugimi in ne na osebno posest - pa je največkrat plod tatvine in zlorabe. Letošnje poletje se je ob primeru Avtonomne cone Molotov lepo pokazalo, da lastnina ne sme biti absolutna kategorija. Še posebej, če je lastnica država, oziroma če so lastnice njene železnice, ki so se izkazale kot slabe gospodarice. V imenu svetosti lastnine ne moremo onesnaževati okolja, ogrožati življenj in spodkopavati svoboščin. V Latinski Ameriki sem videl, kako indijanski kmetje zasedajo zemljo veleposestnikov ali korporacij. Bosonogi in v velikem številu nepismeni kmetje pogosto ne vedo, kaj pomenijo listine, ki dokazujejo lastnino nad ozemljem, kjer so živeli stoletja pred prihodom belcev. Ta lastnina je tatvina. A jo bosta vsak pravni sistem in vsaka državna represija ščitila kot sveto. Svetosti nevidnih državnih mej pa ne upoštevajo tudi ljudje, ki se selijo z juga na sever, z vzhoda na zahod, politično preganjani, gospodarsko izčrpani, bežeči v svet bleščečih se reklam. Nevidne meje in njih svetost prezrejo. To je vsa njihova krivda. So ilegalci, ki jih po nalogu obskurnih migracijskih agencij z Zahoda, ki določajo, kdo je koristen in kdo ne, kdo je potreben in kdo nezaželen, moramo tlačiti v taborišča za odstranjevanje tujcev. Ne vem, kako je lahko človek ilegalen, kako se sanje po boljšem življenju redefinirajo v zastražene zločince. Sram me je, ko gledam otroke na oni strani žice. Sram je lahko vse Slovence, ki so pozabili, da so tudi oni bili politični pregnanci in ekonomski izseljenci.