Pri Poloni sem si končno odpočila. Vstala sem ob devetih. Skok v pekarno pod hišo. V ulični gneči, ki se je sprva zdela skrajno kaotična, počasi odkrivam njena nenapisana pravila. Vsi so že na svojih mestih: lastnik internetnega kafeja kot zmeraj postava na pragu, anonimni črni čadorji nakupujejo zelenjavo za kosilo, sosede pometajo džamijo čez cesto ter k njenim vratom odlagajo črne vreče smeti. Če bo sreča, jih bodo odpeljali prihodnji teden. Pri peku vzamem dve »ačmi« in dve »poači«, ki ju z Majo, Polonino cimro iz Hrvaške, pri zajtrku pomakava v kavo. Turško pecivo je prepojeno z oljem, in ko pojeva, so najini prsti tako mastni, da si tečeva v kopalnico umivat roke, preden bi se česar koli dotaknili. Maja je v Istanbul prišla na podiplomski študij arheologije. Istanbulske univerze, še posebno fakultete za arhitekturo in arheologijo, privlačijo mnogo tujih študentov, med katerimi je najti tudi pravo malo kolonijo iz republik nekdanje Jugoslavije. Vsi razen Slovencev po meddržavnih pogodbah prejemajo štipendije turške vlade. Istanbul je kot najbližja vzhodna metropola že od nekdaj privlačil imigracijske tokove z Balkana. Po nekaterih, verjetno pretiranih podatkih naj bi bili kar tri milijoni meščanov potomci priseljencev s prostora nekdanje Jugoslavije. Ena od mestnih četrti se celo imenuje Jeni Bosna, kar pomeni Nova Bosna. Priseljevanje je bilo živahno že za časa osmanskega imperija, zadnji veliki val pa je na bosporsko obalo pljusknil po drugi svetovni vojni. Šlo je predvsem za ekonomske imigrante iz Sandžaka in Bosne. Zdi se, da so se odločili bolje kot tisti, ki so odhajali v bogato Nemčijo, kjer so postali tretjerazredni delavci za trakom ali na gradbiščih. Istanbulski imigrantje naj bi bili predvsem trgovci in (pre)prodajalci. Mnogi poslujejo s tekstilnimi izdelki. Turška tekstilna in modna industrija sta namreč, ob italijanski in španski, najmočnejši v Južni Evropi.