Uradni prevod govora predsednika Barrosa José Manuel Barroso Predsednik Evropske komisije Nagovor v Državnem zboru Republike Slovenije Obisk Slovenije Ljubljana, 1. marec 2006 G. predsednik, spoštovani poslanci, dovolite mi, da najprej izrazim osebno zadovoljstvo, ki ga čutim ob nagovoru vašega Državnega zbora. To je moj prvi uradni obisk Slovenije v vlogi predsednika Evropske komisije in veseli me, da sem tukaj. Vesel sem tudi, da mi je ob tem obisku dana priložnost, spregovoriti pred vami, predstavniki slovenskega naroda, saj se osebno zavzemam za to, da ima Evropska komisija tesne stike z nacionalnimi parlamenti. In končno, veseli me, da vam lahko spregovorim manj kot dve leti po pristopu Slovenije k Evropski uniji. Ta dogodek, ki je bil zgodovinskega pomena za vse nas, je bil vrhunec dolgotrajnega in napornega procesa ter je poplačal vztrajno voljo slovenskega naroda, ki mu čestitam. Slovenija se je vedno imela za evropski narod. Še več, ker se razteza od Alp do Sredozemlja in sega v Panonsko nižino, bi nanjo lahko gledali kot na evropski mikrokozmos. Vendar pa so zaporedni geopolitični prelomni dogodki, ki so se dogodili na tem delu Evrope, povzročili, da so pretekla stoletja, preden je vaš narod končno uresničil svoje sanje o neodvisnosti. Skozi stoletja so vaše sanje ohranile slovenski jezik, ki je nedvomno pripomogel k izjemni intelektualni in kulturni plodnosti Slovenije, na kar ste lahko upravičeno ponosni. Evropejci se dobro zavedamo, kaj so k evropski literarni dediščini pripomogli pisatelji, kot so Drago Jančar, Boris Pahor, Vladimir Bartol, ali pesniki, kot je bil France Prešeren. Tudi med prizadevanji za neodvisnost – ki je bila težko dosežena in tako dolgo pričakovana – je bilo popolnoma razumljivo, da hoče Slovenija povezati svojo usodo z usodo Evrope. Zato mi je v veliko čast in zadovoljstvo, da vam čestitam za izjemen uspeh, ki ga je vaša država dosegla pri politični in ekonomski integraciji v EU, ter vam na kratko predstavim trenutno stanje evropskih zadev. Leto 2005 je bilo ključno leto za Evropo, polno težav, kot vam je dobro znano. Čeprav smo jih skupaj premostili – na primer z dosego sporazuma o finančni perspektivi –, smo se odločili, da je napočil čas, da temeljito premislimo o tem, kaj hočemo doseči in kako lahko to dosežemo. S tem da so državljani Francije in Nizozemske rekli “ne” ustavni pogodbi, so nas prisilili, da razmislimo o prihodnosti Evrope in obliki, ki jo mora imeti naš skupni projekt. Čas je, da nehamo tarnati nad izidom, za katerega bi si želeli, da bi bil drugačen, in ga preoblikujemo v nekaj pozitivnega. V tem smislu mi dovolite,