O tem najbolje kažejo dogodki po tekmi, ki jih lahko opišemo v duhu na začetku omenjenega naslova, ki je selektorja na tekmo pospremil z naslovnice The Suna. McClarnu po srečanju ni bilo treba zapustiti planeta, zato pa je samovoljno po le nekaj izrečenih besedah zapustil novinarsko konferenco. »V Barcelono smo prišli zmagat, kljub gromozanskemu pritisku pa nam je to uspelo. Ponosen sem na igralce, ki so pokazali pravi karakter in ki me v popolnosti podpirajo. To pa je edino, kar je pomembno. Ne zanima me namreč, kaj ljudje o meni govorijo in pišejo, zanima me le vzdušje znotraj slačilnice, in to je pred odločilnimi tekmami odlično. Vi pa lahko pišete, kar hočete,« je bilo vse, kar je nekdanji trener Middlesbrougha povedal množici zbranih predstavnikov sedme sile, vstal, in na začudenje vseh odkorakal iz dvorane, še preden bi mu kdo lahko postavil kakšno vprašanje bodisi o sami tekmi bodisi v zvezi z manjšim zapletom, ki je nastal okrog zvezdnika Chelseaja Franka Lamparda. Tega McClaren zaradi lažje poškodbe ni uvrstil v ekipo za tekmo, a mu ni dovolil, da bi predčasno odletel v London, temveč je moral nastop svojih reprezentančnih kolegov spremljati s tribune. To je podobnih dogodkov vedno lačnim angleškim novinarjem dalo še nekaj dodatnega materiala, toda vse skupaj je v tem trenutku gotovo najmanjša med vsemi težavami, s katerimi se sooča selektor reprezentance, ki si že od leta 1966 prizadeva zmagati na kateremkoli velikem tekmovanju. Med drugim precej večjo težavo predstavljajo dejstva, da je Anglija ponovno odigrala zelo slabo, da bi s podobno igro le stežka premagala že za spoznanje močnejšega nasprotnika, da tega kljub delnemu bojkotu novinarske konference ni pozabil zapisati niti en angleški časnikar in da vsega skupaj ni spregledal niti en sam angleški nogometni navdušenec.