Delo egiptologa, ki ga opravlja že trideset let, je nevarno in čudovito obenem. Arheologi, ki se trudijo s proučevanjem izkopanega priti do novih dognanj o egipčanski civilizaciji, so razpeti med dvema poklicnima prizoriščema: zemljiščem, kjer potekajo izkopavanja, in analizami v laboratoriju. Terenski del za Alaina Zivieja od začetka 90. let poteka na arheološkem najdišču na severu Egipta, v Sakari, t. i. mestu mrtvih, ki je bilo zadnje počivališče faraonov in njihovih bližnjih. Delo se zaradi neznosne vročine začne približno ob šestih zjutraj, sestava ekipe arheologov pod Ziviejevim vodstvom pa je mednarodna: v njej so Francozi, Angleži, Brazilci. Še pred slabimi stotimi leti so izkopavanja na egiptovskih najdiščih potekala v precej kolonialističnem duhu, priznava Alain Zivie, in tedaj vodilne države na področju egiptologije - Anglija, Francija, Nemčija in Italija - so imele vsaka svojo »kolonijo«, Nemčija pa je kot poraženka v drugi svetovni vojni izgubila tudi »svoja« arheološka najdišča. Prihodnost egiptologije je v mednarodnem povezovanju in po Ziviejevem prepričanju ima na tem področju tudi Slovenija, ki je v arheologiji na splošno dobro podkovana, kar dobre potenciale. Ena od egiptologinj slovenskega rodu je Iris Meško, ki živi v Münchnu.