Po končanem študiju prava je napočil čas za odpiranje novih obzorij in po naključju ali ne jih je Matjažu pomagal odkrivati absolventski izlet v Tunizijo sredi sedemdesetih let. Bili so sošolci Andreja Šifrerja, spomina na njegovo brenkanje na kitaro čas še ni odplaknil. Tamkajšnji svet me je pritegnil. Kmalu sem odpotoval v Egipt, zanimala me je egipčanska civilizacija. Na pot sem se dobro pripravil: preštudiral sem literaturo, si nabral podatkov... le prtljage nisem vzel s seboj. Na Brniku sta me srečala sodelavca iz milice in mi ponosno povedala, da potujeta v Beograd. Kam pa ti? sta me vprašala. V Egipt! Ne naju hecat, kje imaš pa kovčke? Jih nimam. Takrat sem na kairski univerzi, najznamenitejši islamski visokošolski ustanovi Al Azhar, obiskoval predavanja za tujce o Sumercih, Asircih, Hetitih, Babiloncih, zgodovino in filozofijo islama. Vse, kar je potreboval, si je kupil tam in tako ravna tudi na vseh naslednjih potovanjih: kupi si galabejo, dolgo belo haljo, kakršno nosijo tudi romarji v Meko, in neobtežen gre. Fotoaparat vedno manj nosi s seboj (kaj mu bodo šopi fotografij, ko pa ima fotografski spomin), edini spominki na poti so tamkajšnje začimbe. Vzljubil sem jih, le česna in čebule ne maram. Kot je že Mohamed rekel: ,Prepovedujem uživanje česna in čebule tistim, ki vstopajo v džamijo ali šotor, ker širijo neprijeten vonj!' Pravijo, da osnovalec islamske religije teh dveh dišavnic tudi ni maral.