In da ne bi bilo dvoma, kaj me vedno znova zmoti, naj razložim: kot strgana elastika me ošvrkne množinski povedek ob edninskem samostalniku v osebku ali prav elastičen preskok z ednine na množino ob predmetu. Prava izbira bi bila ednina. Večinoma gre za primere, ko se samostalnik uporablja kot skupinsko ime ali je edninsko lastno ime za skupino ljudi. Jasno je, da prav v tem tiči razlog za preskok, ali je zavesten ali kar tako, ker očitno gre v uho, pa še ne vem. Vidim pa, da je primerov v vsakdanjem govoru, v časopisu, na radiu in televiziji, na nogometni tekmi, žuru in koncertu vsak dan več in da bi bilo tovrsten »občutek za ujemanje« pred desetletjem ali dvema treba prav iskati. Zgornji primeri pa niso bili posejani daleč vsaksebi. V slovenščini je pač tako, da se morata osebek in povedek ujemati po slovničnem številu in z enako vezjo sta povezana tudi samostalnik in nanj nanašajoči se zaimek. Gotovo se bo čez dvesto let slovensko govorilo drugače kot danes, kakšna bo usoda zgornjega pojava, nima veliko opraviti z mano, leta 2007 pa pripomore le k veliki površnosti sporočila.