Mojstri qawwali izvajajo invokacije Boga, preroka in svetih sufijev, ki ponavadi odprejo nastop, ter lirične pesmi, ki izražajo emocionalne vidike misticizma: ljubezen, ekstazo, ločitev in združitev. Vsakič, ko je omenjeno ime preroka ali svetega sufija, se qawwal dotakne ušesne mečice v znamenje pokorščine in podrejanja. Izvajanje ima tri stopnje: kaifijat ustvarja ozračje predajanja in pomaga avditoriju, da se odmakne od posvetne okolice, med vadždom se izvajalci in občinstvo združijo v eno, hal je stopnja ekstaze, transa in občutek enosti z božanskim. Le redki dosežejo vrhunec: združitev z božanskim. Pravijo, da je bil eden od svetnikov sufizma, Khavadža Kutbudin Bakhtiar Kaki, Čištijev učenec, v transu kar štiri dni, ko je poslušal qawwala izgovarjati: Kaj je glasba? Zakaj je tako čarobna? Glasba je skrivnost ljubezni in ljubezen je skrivnost Boga. Ob neki drugi priložnosti je po petdnevnem transu umrl, ko je slišal qawwala peti perzijski verz šejka Ahmeda Džama: Žrtve meča božanske ljubezni čaka vsak hip novo življenje. Qawwali glasbo izvajajo vse leto, največkrat ob ursu, prazniku združitve svetega sufija z Bogom. Qawwali nastop traja nekaj ur ali vso noč, včasih tudi tri dni ali ves teden. Qawwali pojejo v perzijščini, arabščini, hindiju, pundžabiju in urduju. Tradicionalisti zatrjujejo, da sodobne dvorane z dvignjenim odrom in sedeži preprečujejo pristno izkušnjo qawwali glasbe. Tudi gibi telesa pomagajo qawwalu izraziti pomen poezije. Amir Khusrav je menda enkrat celo plesal z rokami, iztegnjenimi proti nebu, pa ga je učitelj Nizamudin Avlija oštel in mu svetoval, naj raje pleše z zaprtimi rokami, obrnjenimi proti zemlji, kajti vedno si v stiku s svetom, ko potuješ proti dvoru Kralja.