Predsednik države in predsednik parlamenta imata podobne težave. Oba hočeta biti predsednika vseh Slovencev. Krilatica se sliši všečno, a gojijo jo najraje tisti, ki so samovšečni. Kako biti predsednik vseh Slovencev in Slovenk? Zelo težko. Prav veliko empiričnih primerov in zgledov nimamo. Morda tako, da nastopate kot Woody Allen v odličnem filmu Zelig. Junak filma je zbudil zanimanje psihiatrov zaradi nenavadnega, samodejnega kameleonstva: ko je bil med mafijci, je bil videti kot oni, ko je stopil med črne jazziste, je potemnel, ko je bil med nacisti, je dobil konture nacista, ko so ga ujeli v kitajski četrti, je bil videti kot Kitajec in je preklinjal po kitajsko itd. In zakaj je to počel oziroma, zakaj se mu je to dogajalo? Ker je imel neizmerno, patološko potrebno po priznanju, po veljavi in ugajanju. Rad bi jim bil všeč, je razkril psihiatrinji. A kar sodi v klinično prakso, se ne obnese v politični. Biti predsednik vseh Slovencev slej ko prej pomeni, da nisi predsednik nobenega. Kdor ima rad vse Slovence hkrati, ima rad le sebe. Kako naj kdo hkrati zastopa žrtev in storilca? Odgovor naših političnih Zeligov je kajpak kompromis. V redu. Politika je veščina kompromisa, o tem ni dvoma. Toda kompromis o čem? O vsebini ali formi? Vzemimo dve občutljivi aktualni točki: džamijo in izbrisane. Eni hočejo džamijo, svoj verski objekt, kar je ustavno nedvoumna pravica, drugi jim na vse načine hočejo preprečiti njeno zgraditev. V čem je možen kompromis? Da zgradijo džamijo brez minareta? In v čem je možen kompromis pri izbrisanih? Na eni strani imamo jasno in nedvoumno razsodbo ustavnega sodišča, da se je t.i. izbrisanim zgodila krivica, ki jo je treba popraviti, na drugi strani pa Janšo, ki je iznašel učinkovito volilno temo in jo utrjuje z neizmernim zastrupljanjem javnosti s sprenevedanjem in lažmi. Kako doseči kompromis s politiko in politikom, ki razlaga javnosti, da skuša ustavni sodnik Ciril Ribičič pod vtisom partijskega sestanka ustvariti dvajset tisoč novih volilcev za stranko? Morda kdo res ne ve, za kaj gre. A Janša popolnoma zavestno laže, ker se dobro zaveda, da z izbrisanimi nihče ne proizvaja novih državljanov in tako tudi volilcev ne. Še več, vsaj začasno jemlje volilce strankam (ZLSD, LDS), ki si sicer neodločno in bojazljivo prizadevajo izvršiti odločbo ustavnega sodišča. Razlaga tudi o več stomilijardnih odškodninah, ki so popolnoma brez osnove, a hkrati proizvaja referendume po 600 milijonov tolarjev, katerih izidi pa tako ali tako ne bodo spremenili dejstva, da bo treba na koncu brez postavljanja pogojev izpolniti odločbo ustavnega sodišča. In še huje, Janša grozi tistim nižjim uradnikom, ki bi, kot so to počeli leta 1992 ob izbrisu, izpolnjevali navodila predstojnikov. Le da tokrat ne bi brisali, ampak izdajale odločbe, ki bi popravljale ugotovljeno krivico. In v položaju, ki je nedvoumen, v katerem ne more biti nobenega dvoma o motivih posameznih akterjev, se po dolgem oklevanju premakne predsednik države in okrca koalicijo oziroma LDS in ZLSD, saj SLS ne spada v to zgodbo. Z zamenjavo Buta je v ljudski stranki spet vzniknil zatohli duh populizma, preračunljivosti, nedoslednosti in manipulacij, ki je zaznamoval ero Marjana Podobnika. In enako počne ljudska stranka tudi ob vprašanjih džamije in izbrisanih.