V slovenski zakonodaji je darovanje organov možno, če je umrli v to izrecno privolil za časa svojega življenja. Če njegova volja ni znana, zakonodaja upošteva načelo domnevne privolitve, ki je urejeno tako, da je organe mogoče odvzeti, če svojci temu izrecno ne nasprotujejo. Breme ukrepanja je v osnovi sicer preneseno na svojce, vendar je primerno, da zdravnik iz etičnih razlogov svojce obvesti o nameravanih ukrepih z umrlim. V nasprotnem primeru se vedno lahko pojavijo ugovori ali dvomi o postopkih zdravljenja, ki so privedli do smrti ali celo dvomi o motivih odvzema organov. Darovanje organov umrlega dajalca je izjemno plemenito dejanje, vendar se vedno dogaja v obdobju hudih človeških stisk. Svojci so izgubili ljubljeno osebo, zdravniki so izgubili bolnika, ki so ga zdravili. Prav zaradi tega je darovanje možno zgolj v okoliščinah, ko lahko prav vsi vpleteni v obdobju žalovanja in osebnih stisk brez pritiskov sprejmejo odločitev za tako človekoljubno dejanje.