Priročniku se pozna, da sta ga sestavili strokovnjakinji za govorjeno, ne pisano besedo. Spregledali sta kar nekaj pravopisnih (rabo vezaja namesto pomišljaja, kako ločilo, začetnico, kopičenje dvopičij, mestoma napačna raba klicaja na koncu povedi z navodili) in tipografskih napak (opozorila npr. niso dosledno stavljena v rjavi barvi, ravno tako ne primeri), zaradi nekaterih dolgih naštevalnih enot sta kljub dvobarvnemu tisku mestoma zašli v nepreglednost. Nekaj je tudi drugih nedoslednosti: po nepotrebnem se mešajo osebe (neposredno nagovarjanje bralca na eni, npr. »Če torej izgovarjate oblike ...«, in enačenje z bralcem in pisanje v prvi osebi množine na drugi, npr. »V tej točki si moramo zapomniti ...«, ter omenjanje govorcev kot tretje osebe na tretji strani, npr. »večini govorcev povzroča naglasne težave«); pogosto so neupravičeno opuščeni naglasi na zgledih; ni jasno, zakaj je v okvirčkih z vzorcem zdaj naveden le en zgled, zdaj jih je več; rodilnik je od imenovalnika ločen večinoma z vejico, drugič s pomišljajem; za sistematičen jezikovni priročnik je preveč neenotnih oznak za napake in vse, kar zahteva bralčevo pozornost (npr. POZOR, PAZIMO, ZAPOMNIMO SI, OPOZORILO, POMNI, POGOSTE NAPAKE, NAPAČNO, IZJEME, POSEBNOST, OPOMBA opuščanje te besede v verzalkah ali TODA, VENDAR, katerih pomen sploh ni nikjer pojasnjen). A to je kronična bolezen skoraj vseh naših jezikovnih priročnikov.