Čaščena živiš, črna dežela Kemit, medeno testo, poraslo s čudeži kot z dateljni, v tvojih podzemeljskih sobah živé noseče povodne kobile in zravnane hodijo po tvojih žilah na plano, da se premikajo piramide iz turkiznega pudra, da bele in črne rože slavijo tvoje veke, vedno odprte, vedno v ljubezni s soncem in krmarijo veliko ladjo svetlobe, da se čez palube razlivajo dolge zaspane klopotače in sikajo nad otroki, do pasu zakopanimi v koralde in želatino komaj rojene krvi zaklane kože. Tvoja polja, črna dežela Kemit, so dišeč film, ki zvit leži v moji temi in ko ga v hipu poljuba nagega stopala vzdramim, se ves zaiskri, presvetli se kamen v Kabi in zemlja se napne v loku, v kupolah, da z nje popadajo tih suženj, še tišji svečenik in nema vlačuga. In njihov padec je stvar pred začetkom kruha. Kemit, ti si rodnica teh lepih konj, ki jih ob uri rdečega neba debeli šejki krtačijo, potem ko so se spustili po strminah puščave, čez globoke valove in peščine srebra, vsi nabrekli od ježe po zraku, z vrhov prividov, dvignili iz zlatih hišk mrtvih božanskih otrok. Postrižena dlaka jim žari kot papricirana jed, krtače se bliskajo kot faraonovi nanohtniki, obuvajo jih v dragocene copate, da se tiho postavijo v vrsto in privzdignejo repe in se jim lepa spolovila obračajo k prihajajoči luni; visoko dvignjeni repi pozdravljajo pesek, pršeč iz ust puščave kot neslišen pogovor arteških studencev in lega v rožnato sluznico. Še vedno vzburjeni od močnega in nenavadnega vonja nevidnih jezdecev stojé široko razkoračeni na zakladih tvojega trebuha, Kemit, in sončni prah, ki se jim je nabral v votlinicah nad očmi, se jim tiho vsiplje čez dolge in ostre trepalnice ter se spreminja v soparo. In ko bodo jutri ponovno poleteli čez tebe, črna dežela, bodo v vetru umivajoče deklice natrosili sladkih damaščanskih rozin, od kristalnega sladkorja trdih grozdkov. In njihove sanje, ko bodo osvetlile svoje odre, bodo iz časov dinastije vélike smrti. In v srcu enega teh belorepih bitij bo petletni deček zapel molitev zate, Kemit.