»Veste, prav neverjetno je, kaj vse lahko vidiš kar iz svoje kočije, če si le dovolj hiter, pozoren in potrpežljiv. Žrtvi lahko slediš kot lovski pes lisici – in ves ta čas lisica sploh ne ve, da ji je kdo za petami – pes pa ima ves čas pred očmi samo njeno sled in se z dvignjenim repom ter priprtih oči oblizuje … Vsaj desetkrat bi te že lahko prestregla, draga moja: toda, oh! kot sem dejala, zakaj bi se hotela prikrajšati za užitek v lovu? Nocoj pa – le kaj me je dokončno prepričalo? Nemara uniforma; nemara luna …« In obrnila se je proti oknu kočije, skozi katerega se je videl mesec – bil je manjši in višje na nebu kot prej, a še vedno ves rožnat, kot bi ga bilo sram ob pogledu na ta izprijeni svet, ki ga je prisiljen osvetljevati.