»Simi je stala ob strani Katargi in jo branila pred vsemi sovražnostmi,« je nadaljevala Lavinia. »Zaupljivost med sestrama je trajala do obdobja, ko sta začeli odraščati. Takrat pa je med njima nastal razdor, ki se ni nikoli več zacelil. Barbaro je namreč Katargo nalagal – najverjetneje iz gole okrutnosti – in ji rekel, da se bo njena polt obarvala normalno, brž ko bo prerasla otroška leta. Katarga je odrasla v žensko, a je kajpada ostala enako brezbarvna kakor prej, celo pogršala se je. Ko pa je Simi dozorela v žensko, se je pri njej pojavila sprememba, ki jo je Katarga v prvem trenutku brezdanje zasovražila: Simijini lasje, ki so bili do tedaj srebrnoplavi, so se začeli lesketati v vseh mavričnih barvah. No, in potem …« Lavinia je utihnila, dvignila smrček in povohljala po zraku. »Mar kdo prihaja sem?« je zaskrbljeno vprašal Jeremija. »Ja, Čarli,« je odgovorila. »Kdo pa je to?« »Čarli je naš najstarejši podganji samec.« In res je skozi rešetke v celico hušnila podgana. Jeremija bi se pravzaprav moral že navaditi na podgane, vendar ga je ob pogledu na prišleka obšla kurja polt. Očitno je bil strah pred podganami globoko zakoreninjen v njem. »To je Čarli,« je Lavinia predstavila samca. »Prosila sem ga, naj se oglasi tukaj. Kot najstarejša pod361