Z gosti je tudi tokrat prišel hišni ljubljenček. Tokrat je bil to velik pes, živahen, poskočen mešanec, prijatelj Sarinih otrok, še prav posebej Amy. Kajpak so ga vsi otroci takoj vzljubili, še najbolj Paul, kar je Harrietino srce napolnilo z bolečino, kajti v njihovem domu ni bilo prostora za psa ali mačka. Pomislila je celo: no, ja, zdaj, ko je Ben razumnejši, bi mogoče … Vendar je vedela, da je to nemogoče. Opazovala je, kako je veliki pes nekako vedel, da je Amy, ta ljubeznivi mali otrok v tistem velikem grdem telesu potreben nežnosti – kakor da bi zanjo brzdal svojo razigranost. Amy se je navadila, da je sedela poleg njega in ga z roko objemala okoli vratu, in če je bila nerodna z njim, je dvignil smrček in jo narahlo malce odrinil ali pa ji s tihim svarečim glasom povedal: »Bodi pazljiva.« Sarah je dejala, da je pes za Amy kot varuška. »Tako kot Nana v Petru Panu,« so rekli otroci. Če pa je bil v sobi Ben, ga pes ni spustil z oči in je šel v kot, legel z glavo na šapah in, budno oprezujoč, ves otrpnil. Nekega jutra, ko so ljudje sedli k zajtrku, se je Harriet, zaradi takega ali drugačnega razloga, ozrla čez ramo in zagledala psa, ki je spal, in Bena, ki se mu je, prihuljen k tlom, tiho približeval, z rokami iztegnjenimi predse …