Lukec mora vsak delavnik vstati zelo zgodaj, njegova mama začne delati v tovarni ob šestih zjutraj, očka ni, babica in dedek živita v drugem kraju. Mama pridrvi v Lukčevo sobo in hitro dvigne rolete ter glasno kliče otroka, naj vstane, ker se mudi. Priti morata do Pavelce, ki živi nekaj blokov naprej v ulici. Lukec si zaspano pomane oči in se začne pretegovati: Ne grem, zunaj je tema in mraz in ne maram Pavelce! Mama ga potegne iz postelje in ga začne oblačiti. Ni preveč nežna, saj se vendar mudi. Lukec joče. Nekako le prideta do Pavelce, mama ga potisne skozi vrata. Ura kaže 5.30. Mamina znanka Lukca poleže na kavč in hiti urejati sebe. Srečo ima, ker se njena služba prične šele ob sedmih, tako ob 6.30 odda Lukca v jutranje varstvo. Lukec še vedno slabe volje nekako obvlada svoje solze. V varstvu je še nekaj otrok, ki poležejo po telovadnih blazinah. Ko so vsi zbrani, dobijo toplo čokoladno mleko. Lukec je lačen in zaspan, nujno potrebuje tolažbo in začne sesati palec. Ko učiteljica to vidi, ga seveda ozmerja. Končno zazvoni šolski zvonec in pride tudi varuhinja, ki začne s programom. Prebrali bodo zgodbico in nato šli na sprehod. Lukec se slabo počuti, danes se še ni umil, koža ga srbi, v ustih ima slab okus. Ko se vrnejo, jih čaka malica. Zaradi lakote jo hlastno poje in nato se pričnejo bolečine v trebuščku ter vetrovi. Ko jih krčevito zadržuje, ne more slediti učiteljici, in ko ga ta nekaj vpraša, ne zna odgovoriti. Od same groze začuti, kako mu nekaj moči hlače. Sosed se mu smeji in ugotavlja, da se je polulal v hlače. Lukec ga jezno odrine. Ura je dvanajst, nekaj otrok odide domov, drugi jih zavistno opazujejo in čakajo, da starši pridejo po njih. Lukčeva mama pride ob treh. Lukec je potrt in žalosten: Grd sem, umazan in neumen. Pohiti Lukec, domov morava, da skuhava kosilo. Kaj, spet si se polulal? To me pa že kar skrbi. Tudi pretepaš se že, kot je povedala učiteljica. No, saj morava še k zdravniku. S teboj so tako same težave. Ko se vračata od zdravnika in z nakupov končno domov, je mama zelo jezna. To pot jo je razjezila šolska zdravnica, ki ji je svetovala, naj se bolj posveča Lukcu. Tak občutljiv otrok ni za šolsko varstvo. Poskusite, da bi bil v šoli samo štiri ure, gospa! Lukec komaj čaka, da bodo prazniki in bo imel mamico samo zase.