ERIKA: Leto '61 ni bilo posebno leto, običajno kot vsako drugo pred njim. Ljudje so podnevi delali, ponoči spali … Pri dekletu pa sem dobila občutek, da je predstavnica nečesa drugega: novega socialnega gibanja. Ona bi podnevi delala, noč pa bi rada imela zase. Rada bi se zabavala. Rekla sem ji, da je prav to prakticirala in kaj se je izcimilo iz tega? Otrok! Očetovo sovraštvo. Po mesecu ali dveh je punca dvignila glas in mi vrgla: »Ste videli, kaj se je zgodilo: vsa vas je na moji strani.« To je naključje, sem mislila sprva. Potem sem prepričanje spremenila. Tako kot koza, ki je v loncu izgubila del svojega parklja in je od takrat naprej šepala. Koza Kajfa je živela moje življenje ne moje, da ne bo nesporazuma, ampak kot se to reče, svoje, moje življenje, saj se razumemo več čas svojega življenja je živela moje življenje. Sestre uršulinke in stanovalke v kloštru smo se najbolj bale njenega konca. Prisluhne. Tako trka moja Emica. Kdo ve, kje se potepa? Moje nasprotje je. Jaz čepim v varovanem stanovanju, ona svobodna leta po zraku. Obišče Afriko, čez teden dni je v Aziji in že leti v Peru! Ne razumem je. Emica mi še edina daje upanje, da si drug drugemu ne gledamo v oči kot gnili krompirji v vlažni kleti. Emica je prišla na svet tako kot vsi drugi otroci. Zagledala sem ga, mu dala in zanosila. Na Pohorju. Malo me je sram povedati, s kom sem se zapletla. S tistim zahojenim očetom mlade mamice. To sem storila v prepričanju, da bom zavarovala njeno in dojenčkovo življenje. Neprijetna izkušnja mojega življenja. Ampak če povem naravnost in po resnici: uživala sem kot še nikoli. Stari divjak je mislil: »Daj, privošči si jo, prvega ne pozabi nikoli.« To, da je prvi, sem mu povedala sama, koza neumna. Ko sem kasneje poizvedovala, če stari še živi, sem izvedela za njegov konec in da je njegov grob v Oplotnici. Na živce mi je šel. Izkoristil me je. Res grdo me je izkoristil! Pa tudi rosno mlada nisem bila več. Vem, kaj si je mislil, divjak: »Devica stara! Bo že dala, ker misli, da zadnjič širi noge.« Noge sem širila bolj malo, v glavnem sva se dotikala s hrbti, včasih sem slišala njegov krulež v želodcu … In ko sem nekega jutra dvignila rolete na oknu, ga ni bilo več. Emici sem razkrila avanturo z njim. Skomignila je z rameni in odšla. Brez pozdrava. Ne vem, na Finsko ali kam. Počutila sem točno kot koza Kajfa. Tudi njej so nazadnje vsi ušli. Nepričakovano je zbolela in poginila. Od rož, ne vem, mogoče od jedi, ki so jih uršulinke pripravljale za kaplana ... Odrle so jo, razkosale in pojedle. Grozne ženske! Najlepši kos mesa so spekle kaplanu. Krožnik je polizal. Koza Kajfa je imela dobro meso, kaj ne bi, jedla je imenitno, včasih boljše kot sestre. Na kozo in nanje sem kmalu pozabila. Na svojega prvega ljubčka, na kaplana, pa ne. Za moj 50. rojstni dan je prišel pome - ravno sem čistila svoje kolo - poklical me je s ceste in pomahal z vstopnicami. In sem šla z njim na koncert.