Spoznala sta se na nedeljskem sejmu na obrobju Braşova, kjer si je fotograf s svojimi zamegljenimi očali in avtomehanikom ob sebi ogledoval tuje avtomobile. Nič ni bilo za kupiti. Zanimal ga je neki siv opel kadet s štirimi vrati in šesto kubičnimi centimetri, a je bila cena precej zasoljena glede na to, koliko olja je steklo. Potem je bil tam še fiat punto, kar lepo opran, bel, je pa imel sumljiv volan in eden od osnih ležajev je udarjal. Ko je taval po omenjenem mravljišču, se je gospod Saşa utrudil od gledanja toliko motorjev in karoserij, od spraševanja in odgovarjanja, barantanja in tihega posvetovanja s svojim spremljevalcem, od prerivanja v množici, stiskanja s toliko neznanci in čuvanja žepov. Odpravil se je proti koncu sejma, kjer so pod improviziranim senčnikom prodajali sokove. Na hitro je potešil žejo in si prižgal cigareto, ko je nedaleč stran za cerado nekega tovornjaka opazil vrh grbe in rjavo podolgovato glavo, katere ustnice in nos so drhteli, zaradi česar si lahko videl orjaške zobe. Aladin je bil še mladič, ne takšen, da bi bil še odvisen od materinih seskov, toda mladič. Ko se mu je fotograf približal, je dvignil rep in izpustil črnkasto blato, ki ga je takoj poteptal s svojimi štirimi kopiti. To je velika sreča! je rekel gospod Saşa in ne glede na avtomehanikovo nasprotovanje odštel šesto dolarjev in jih položil v dlan dolgina pred sabo (električarja, ki se je pred nekaj tedni vrnil iz Jordanije, kjer je žival skoraj zastonj dobil na bazarju, ni je zaklal, ampak se je namučil, da jo je prepeljal tri tisoč štiristo dvajset kilometrov po vodi in po kopnem, vse do svoje vasice malo nad Branom). Na poti proti domu je v kabini odkritega tovornjaka ves čas pogledoval skozi zadnje okno, saj je na dromedarjevem vratu osem belih pik, velikih kot lešnik, oblikovalo skoraj popoln osmerokotnik.