»Paulistas, tako namreč prebivalci Sao Paola pravimo sebi, smo se morali sprijazniti s tem, da so ugrabitve postale industrija, kot temu pravijo celo policaji. V poprečju se ugrabitev zgodi vsak tretji dan, kar je sicer že vedno malo manj kot v Ciudadu de Mexico, toda napetost je ves čas v zraku. Najbolj ogroženi so člani najpremožnejših družin, ki se v poprečju vsakih šest tednov srečujejo s poskusom ugrabitve. Največkrat med vožnjo v pisarno ali iz nje, pa tudi pred vrati lastne vile, ko čakajo na avtomatska vrata ograje, da se odprejo, to pa je ravno dovolj časa za hitro akcijo ugrabiteljev, ki ponavadi nekaj tednov zelo natančno proučujejo življenjske navade izbrane žrtve. Pridejo v ukradenem avtu in se potem na samem kraju odločijo, ali bodo pot nadaljevali v avtu žrtve ali v ukradenem in ga kmalu pustili nekje ob cesti. Tako kot drugje po Latinski Ameriki, pač. Takoj ko je žrtev spravljena na 'varno', ugrabitelji obvestijo njeno družino o ugrabitvi in postavijo rok ter določijo zahtevano vsoto za izpustitev. Potem je vse odvisno od pogajalcev in mirnih živcev ugrabiteljev. Obstajata še dve vrsti ugrabitev in sta za običajnega prebivalca Sao Paola še posebej nadležni. Vse pogosteje se namreč dogaja, da ugrabitelj pokliče na dom žrtve in naznani ugrabitev, ki da se jo da hitro rešiti z manjšo vsoto gotovine, prinesene v bližnji bar. To so tako imenovane 'navidezne' ugrabitve, ko ugrabitelj žrtve sploh nima pri sebi in igra le na karto paničnega strahu družine, kar seveda kaže, kako daleč so nas ti tipi prignali. 'Ekspresne' ugrabitve pa smo poimenovali primere, kot se je zgodil tudi meni. Hodil sem namreč po mestu, bilo je malo po deveti uri zvečer in bilo je v zelo obljudenem delu Sao Paola, ko se je ob meni ustavil avto s tremi moškimi in še preden sem se zavedel, sem sedel na zadnjem sedežu, hrom od strahu. Peljali so me do najbližjega bankomata in od mene zahtevali, da dvignem dnevni dovoljeni limit. Ko sem jim denar izročil, so se odpeljali. Ugrabitelji so tehniko 'ekspresnih' ugrabitev pozneje izboljšali in začeli žrtve loviti malo pred polnočjo ter od njih zahtevali, da dnevni limit dvignejo tik pred polnočjo in malo po polnoči, ko bankomati omogočijo dvig za naslednji dan. Banke so se odzvale tako, da so najprej omejile višino dnevnega zneska, ki ga stranka lahko dvigne na bankomatu, potem pa bankomate preprosto zaprle med deseto uro zvečer in šesto uro zjutraj.«